Ivana pred morjem

By Veronika Simoniti

 Knjiga je prejela nagrado kresnik 2020 za najboljši roman leta. 

 

Ponatis romana, ki ga je žirija ovenčala s kresnikom, slovenski bralci pa z navdušenjem sprejeli!
Pripovedovalka se iz Pariza vrne v slovensko Primorje, da bi počistila stanovanje pokojne mame za resnega kupca. V kupu porumenelih fotografij najde sliko babice, ki z eno roko drži njeno petletno mamo, drugo roko pa polaga na nosečniški trebuh. Leto posnetka 1943 je bilo leto težkih usod in naglih preobratov. Kaj se je zgodilo z otrokom v trebuhu? Roman nas z več vzporednimi zgodbami, ki se dogajajo v različnih časih in v različnih generacijah ene družine, sooča s kolektivno preteklostjo in individualnimi usodami. Te se ne gibljejo le med Parizom in Primorsko, vendar vsa ta premikanja ne zmorejo pretrgati medčloveških vezi. Tudi trdi časi po koncu vojne so tako popisani z mehko avtoričino pisavo. Lep roman o nelepih časih in rečeh.

• Language: Slovenski jezik
• Publisher: Publishdrive
• Release date: Jan 8, 2024
• ISBN: 9789612823894

Book preview

1.png

Veronika Simoniti

Ivana pred morjem

Pride ura in je že zdaj

Če mi decembra

ne bi v Pariz pisal ljubljanski nepre­mičninski agent in rekel, da ima za primorsko stanovanje resnega kupca, kmalu zatem ne bi našla tiste fotografije in se mi ne bi razkrila zgodba, ki jo je skrivala slika in jo je skrival čas. Urediti da bo treba papirje in jih podpisati pred notarjem, je še pisal agent. Bilo je kmalu po trojnem terorističnem napadu in ni mi dišalo, da bom morala skozi poostrene letališke kontrole.

Prepričal me je Pierre, ki je rekel, da se mi splača iti. Spakirala sem najnujnejše in zapustila najino moderno gnezdo na koncu Boulevarda Voltaire, sedemdeset hišnih številk od kluba Bataclan, kjer je pred dobrimi tremi meseci pod streli islamskih prenapetežev umrlo devetdeset mladih. Najino stanovanje je po napadu postalo dom s papirnatimi stenami, skozi katere lahko vsak hip vdrejo skrajneži; ponoči so se mi prikazovali zamaskirani mladci, ki so vpili Allahu akbar, uperili mitraljeze v naju in me vso prepoteno sunili iz sanj.

»Kam bova pa zdaj hodila na morje? Slovenija je ena še redkih varnih držav.«

»V Dubaj, kam pa?« je v svojem slogu navrgel Pierre.

*

Če naj bi bila

dom in hiša prostor notranjega reda, čeprav tudi svobode in tujim očem prikrite intimne anarhije, potem to slednje primorska hiša na prvi pogled gotovo ni bila: preveč je spominjala na neke stare, strožje čase. Po smrti starih staršev v zgodnjih devetdesetih in potem moje mame pred nekaj leti sva s Pierrom večinoma zahajala sem samo med počitnicami in si razen nekaj manjših posegov prav dosti nisva upala ali želela spreminjati: Pierre je sicer arhitekt in so ga seveda srbeli prsti, da bi tam pregradil sobo ali tu preuredil stensko nišo, vendar mu tega nisem pustila. Stanovanje je moralo bolj ali manj ostati, kakršno je bilo, v njem so bili odtisi rok, ki so obesili določeno sliko na prav določeno mesto, večni vonj po soli v zidovih, ki so nase vlekli vlago, eno in isto gruljenje golobov na boru pred hišo, ki je bilo najbolj razločno ob pustih nedeljskih popoldnevih. Kosi treh življenj – zadnjega poglavja mojega deda in po njegovi smrti samo babice, kos mladosti moje mame – če ne štejem najinih poletij s Pierrom.

Stanovanje sva se odločila prodati, ker je bilo iz Pariza vendarle predaleč in predrago za samo nekaj poletnih dni. Z mislijo na morebitno prodajo sem že kakšno leto pred tem začela odstranjevati reči, ki so bile drugotnega pomena in niso imele ne uporabne ne čustvene vrednosti. Ko sem se znebila teh, je bilo treba zarezati v odločitev: pustiti ali zavreči. Večkrat sem stvari preložila s kupa na kup z izgovorom, da mogoče kaj še prav pride, ali pa sem slišala babičin glas, da se tistega vrčka res ne smem kar tako znebiti. Ampak jaz ne morem kakor mačka mlade nositi s sabo vseh vaših življenj in predmetov, sem ji odgovarjala; verjetno bom ohranila stari fotelj, dala na velike stroške prepeljati v Pariz po meri narejeno kredenco, slike, posebej še tisto z morjem, in še kaj, kar nosi v sebi pripovedi.

Da torej dokončno izpraznim primorsko stanovanje, sem šefa pariškega prevajalskega oddelka prosila za dvotedenski dopust. Sicer strogi koordinator oddelka za vzhodnoevropske jezike pri ustanovi Eunilangue, ki je nekakšna pomožna služba za prevajanje in tolmačenje večjim telesom Evropske unije, je bil tokrat izjemoma uvideven: mogoče je imel tudi sam podoben nepremičninski problem na rodnem Češkem. Lakonsko je rekel: »Pojdite in se vrnite.«

Prebila sem se skozi psihozo letališča, sumničavih pogledov, živčnih besed potnikov in nejevoljnih policistov, ki so osebno prtljago po mojem še zmeraj pre­gledovali preveč površno. Med čakanjem po check­-inu sem na naslovnici sosedovega časopisa ošvignila novico o aretacijah pripadnikov Daesha, ki so v pariškem Argenteuilu menda pripravljali nove napade. Ko je po hodniku letala pripešačil mlad Arabec s sprem­ljevalko, ki ji je bilo izpod črnine videti samo pravokotnik za črne oči, obrobljene s kano, je neka francoska mama, ki je potovala z otrokoma, bučno zapustila sedež in odvlekla otroka proti izhodu. Sledil je glasen pogovor s stevardom, potem pa nisem več mogla videti, kako se je razpletlo. Če so tri mesece po trojnem pariškem napadu spustili na letalo žensko v nikabu, so jo gotovo do obisti pregledali, sem se tolažila. »Preživela let,« sem poslala esemes Pierru z beneškega letališča. »Škoda, sem se že veselil popolne svobode,« je bil njegov odgovor.

Z vlakom sem se skozi nič kaj bolj domačo pokrajino zapeljala do Trsta in od tam na našo stran z avtobusom na liniji, po kateri so se vsak socialistični dan čez mejo in nazaj vozarile gospodinjske pomočnice in badante; tudi zdaj jih je nekaj spominjalo na stare čase, samo njihove torbe niso bile tako zelo natlačene s pralnimi praški, škatlami riža, novimi oblačili, predvsem kavbojkami za otroke in vnuke, niso se hvalile z ugodnimi nakupi, ki da so jih opravile za mejo. Zdaj so molčale in topo gledale skozi šipo.

Odklenila sem vhodna vrata v hišo in slutila, da vohljaška in daljnovidna soseda ve za moj prihod, že odkar se je avtobus začel po hribu spuščati k obalni cesti. Pomislila sem, da se ne spominjam, kdaj sem se kot otrok sploh začela zavedati te hiše. Kratko malo je od nekdaj pač bila tam, spadala je k redkim obiskom starih staršev.

Zatohel vonj po nasičeni postanosti je butnil vame. Odprla sem okna, populila oprijemalke stare glicinije, ki se je z vrtne pergole posesivno in zaščitniško prirasla do hiše in se prilepila na polkna. Ko sem potrgala večino vitic, ki so se priplazile skozi lesene letvice, sem odgozdila naoknice in jih zataknila za kljukice na steni, da jih prvi piš marčevske burje ne bi butnil nazaj k okviru. Po dolgem času se je svetloba kot iz gledaliških reflektorjev razlila po sobah in iz hipa v hip spreminjajoča se senčna tapiserija zibajočega se drevja, skozi katero je sililo sonce, je prostore naredila bolj žive.

Kot da bi se teža dolgo zaprtega zraka naselila vame in se naplastila na utrujenost po dolgi vožnji, sem začutila dušeč glavobol, ki me je oklepal z vseh strani lobanje. Ulegla sem se na kavč, poiskala odejo in se pokrila z njo: v mehkih gubah je padala proti parketu medene barve. Globoko sem vdihnila mešanico svežega zraka, smolnatega borovca pred oknom dnevne sobe in hišnega prahu, ki je imel vonj po starem papirju dolgo neodprtih knjig. V ravnovesju svet­lobnih in senčnih lis, ki so se zarisovale na steno in se sproti brisale, sem se umirila in zaspala.

Zbudila sem se naslednje jutro, lačna. Trgovine z živili na vogalu že nekaj let ni več, vsi posli so se preselili v večji trgovski center nekaj kilometrov proč, zato sem zajtrkovala v baru; verjetno sem bila v njem edina krepostna ženska tisti hip, na šank sta se namreč naslanjali kričeče in pomanjkljivo oblečeni lažni blon­dinki pri petdesetih. Navsezadnje so blizu pristanišče in igralnice in si tisti, ki niso uradno vpeti v te institucije, skušajo najti svoje preživitvene črvine.

V stanovanju me je spet ovila gluha samota. Sama sem morala presoditi, kaj bom naredila s čim, brez sugestij, sama s sabo in s tem, kar je od vzdušja teh prostorov še ostalo. Štirinajst dni bom spala v mrzli hiši, se ob jutrih hodila s skodelico kave gret na verando pisanih vitraž in gledat čez vrt in cesto, proti morju; med vrtom in morjem včasih ni bilo toliko kioskov in montažnih lokalov. Počutila sem se kot junaki iz ameriških filmov, ki se po letih zamere vrnejo v svoj provincialni kraj, kjer se potem zapletejo s staro tolpo ali pa se ne morejo upreti nekdanji srednješolski ljubezni, čeprav so ravno zaradi nje zbežali v velemesto. Ampak jaz s tem krajem nisem imela neporavnanih računov in tudi odraščala nisem tu, tukaj so se na prepletene niti kot koralde nanizali dogodki, prizori in naključja, ki so samo posredno ustvarili tudi to, kar sem in kar razmišljam.

Lotila sem se dela. Ko sem odmaknila nekaj omaric in slik, se je na stenah pokazal tu svetlozelen, tam gorčično rumen oplesk izpred tridesetih ali več let. Obledela barva mi je nemo in topo vračala pogled, čeprav bi od nje najrajši neumno pričakovala nekak­šno kvantno teleportacijo v stare čase. Ob ploskvah neravnih robov na stenah sem vsakokrat pomislila na kak dogodek, povezan s tem ali onim prostorom, s tem ali onim predmetom. Kaj bo s to babičino jopo iz odlične volne, kakršne ne znajo več sukati? Da bi jo nosila – to bi bilo skoraj morbidno. Tudi prodajati ali podarjati teh stvari ne morem, vsak bi vedel, da so to reči pokojnikov in jih zaradi vraževerja, da se bo njihova smrtnost skozi obleko ali čevlje zalezla vanj, ne bi hotel imeti. Zlagala sem torej v škatle. Razvrščala. Prekladala. Mečkala papirje. Metala v koš in velike plastične vreče. Neizprosna sodnica sem odločala, kaj gre za vekomaj v nič in kaj bo živelo naprej.

Dokler v sobi, kjer so bile škatle s pismi in fotografijami, nisem našla babičine slike. Na njej se babica smehlja in od strani gleda v človeka, ki jo fotografira. Z eno roko drži dlan moje petletne mame, drugo ima položeno na nosečniški trebuh. Na hrbtni strani slike je zapisana letnica 1943.

Babica je mojo mamo rodila leta osemintrideset in je bila edinka. Vsaj tako sem bila prepričana do trenutka, ko sem pri svojih petinštiridesetih odkrila to fotografijo.

Skoraj nikogar nisem mogla vprašati, kaj ta slika pomeni: staršev ni bilo več, od bližnjih sorodnikov so mi ostali večinoma mlajši. Tu je bila samo še daljna primorska sorodnica Sonja, kazalo se bo pozanimati pri njej.

Sesedla sem se na fotelj, iz katerega je zaudarjalo po plesnivi žimi.

*

»Mogoče moja mama

ni bila edinka,« sem tistega večera zaskrbljeno poročala Pierru po telefonu.

»Oh ne, še več vas je na svetu?«

Prosila sem ga, naj se vsaj enkrat skuša zadržati.

»Ok, chérie, se bom potrudil. Se vrneš sama?«

Starinar Pero iz Izole se je dva dni pozneje poznavalsko ozrl po dnevni sobi in me pri tem spomnil na antikvarja Cyrila Boggisa iz ene najzabavnejših Dahlovih zgodb.

»Lahko vzamem anka tole,« je pomignil proti okrogli mizici.

Našla sem ga na internetu in poklicala; že dobre pol ure pozneje je bil na vratih, majhen, simpatično furbast debelušček. Takoj sva se spontano tikala, intuitivno sem razumela, da sicer noben posel z njim ne bi stekel. Pogladil se je po redkih laseh in pokukal v škatlo s knjigami.

»Tale slovnica je iz časa, ko so še ilustrirali z lesorezi …«

»Tega ne prodajam,« sem ga zavrnila. Na živce mi je šlo, da se je vtikal tudi v predmete, ki mu jih nisem ponudila.

»Ja, ja, saj pravim,« je nadaljeval zdaj že s knjigo v roki, »tole je iz obdobja, ko …«

Iz obdobja, ko. Če spremljaš nekoga skozi življenje, katero obdobje šteje? Tisto, ko grejo stvari ustaljeno in kontinuirano, ali pa je resnično obdobje tisto potem, ko gledaš v vzvratno ogledalo, kako je bilo, ko je bil ta človek še živ? Šteje čas, ko je bil nekdo na višku, ali tisto zadnje obdobje, ko se je vanj naplastilo vse, kar je bilo mogoče?

»Saj nimaš nič proti, če še malo pobrskam?«

Pravzaprav je bilo dobro, da je v hiši še kdo, da nisem čisto sama z duhovi in mislimi, ki so me preganjale vso noč, mislimi na to, da za svojo mamo in stare starše mogoče nisem bila sama čisto na vrhu lestvice najdragocenejših oseb na svetu. Mogoče sem bila ena izmed njihovih najljubših, mogoče od najljubših dveh, če je ta skrivnost še bolj zavita, kot je videti na prvi pogled: kaj se je zgodilo s tem otrokom, ki naj bi bil pravzaprav moj stric oziroma naj bi bila moja teta? Je umrl, je umrla, je odšel neznano kam, je zbežala, je imel nesrečo, so jo ubili, je znorel ali je izgubila spomin, se bo zdaj kar naenkrat prikazal in mi postavil vse predstave in družinske zgodbe na glavo, bo pripeljala s sabo svoje morebitne potomce, moje neznane bratrance in sestrične? Se je sploh rodil, je sploh prišla na svet?

Medtem ko je Pero stikal po kupih knjig in mi kvaril sistem razporejanja, sem po telefonu skušala priklicati Sonjo, ki je živela v sosednjem obmorskem kraju. Ona bo gotovo kaj vedela o tem.

Sonja se ni oglasila. Meni pa se je mudilo izvedeti, tesnoba v meni je naraščala, nemir nič manj, misli so se mi križale in se nalagale