Moj svet sredi oceana

By Jasna Tuta

32 dni jadranja čez Pacifik v soncu in dežju, v strahu in smehu

Ko se jadrnica oddalji od kopnega in nas vseobsegajoča modrina posrka vase, se začnejo dogajati čudeži.

Kar je bilo prej zapleteno, postane preprosto.

Kar nas je prej morilo, pustimo za sabo.

Strahove naenkrat sprejmemo z odprtimi rokami.

Česar dolgo nismo razumeli, postane jasno.

Morje nas prisili, da snamemo vse maske, ki smo si jih kdaj nadeli, in da odložimo vse svoje ščite in oklepe.

In ko tako goli stojimo sredi neskončnosti, bodo mimo priplule male modrosti.

Jadranje čez ocean se takrat spremeni v potovanje vase.

• Language: Slovenski jezik
• Publisher: Jasna Tuta
• Release date: Dec 7, 2015
• ISBN: 9781519952523

Book preview

Jasnin svet sredi oceana

Občutek imam, da tisti, ki so Jasno poznali prej in so jo v zadnjih šestih letih občasno srečevali v (socialnih) medijih, že nekaj časa pričakujejo podrobno poročilo o vsem, kar se ji je dogodilo po svetu. Želijo si prebrati takšen potopis, kot so jih nekoč objavljali romantični avanturisti, ki so odhajali odkrivat tuje kraje in se domov vračali z opisi pokrajin in ljudi.

Res je, da ima Jasna po nekajletnem življenju drugje veliko povedati o Avstraliji, Mehiki, Polineziji, Novi Zelandiji in drugih nam oddaljenih deželah, a ne zato, ker je bila v njih popotnica, ampak zato, ker je v njih živela. Gre za zelo veliko in bistveno razliko doživljanja okolice, v kateri smo. Jasna ni šla v svet za to, da bi ga odkrivala, primerjala s svojim ali (!) ocenjevala. Odšla je iz želje in potrebe, da bi ga spremenila v svoj dom, novo domače okolje, v katerem bi se lahko izražala kot svobodna ženska. In na jadrnici je udejanjanje takšnega načrta najprimernejše (ali celo najpreprostejše), čeprav zagotovo ne najvarnejše. Pa kaj za to! Konec koncev je varnost ena od tistih gotovosti, zaradi katerih nikoli ne sprejmemo drznih življenjskih odločitev. Zdaj lahko Jasna raziskuje svojo notranjost, osebna odzivanja na doživeto in kakovost odnosov do ljudi – skratka sebe.

Kako bi lahko torej v eno knjigo spravila šest let življenja? Kako strniti mesece, polne izkušenj, zgodb, obrazov, pogovorov, garaškega dela, smeha in solza, ter se hkrati izogibati površnemu obnavljanju najpomembnejšega, tj. tistih drobnih trenutkov, ki so zdaj bistvo njenega vsakdana?

Pred nekaj meseci je zato padla odločitev, da je treba začeti diskretno in s skromnim korakom, predvsem pa z nečim, kar si najbolj zasluži objavo. Izbira je bila zelo preprosta, saj se tudi med najboljšimi jadralci redko najdejo taki, ki bi se odločili za jadranje čez Pacifik.

Moj svet sredi oceana torej ni potopis, pač pa zelo osebno pisanje, v katerem se prepletajo elementi, ki sodijo v vsak ladijski dnevnik, in realistična opisovanja dogajanja na Calypso na valovih med Mehiko in Polinezijo. Enkrat očitno, drugič med vrsticami pa sledimo predvsem razvoju Jasninega doživljanja poti, kajti na tako dolgi in za večino nas ekstremni izkušnji je ravno dnevno odzivanje na vsakdanje pripetljaje in lepo/slabo vreme ključno za preživetje. V svoje pisanje je preusmerila velik pritisk, občutek odgovornosti in seveda tudi strah. Ne pozabimo, da je jadranje čez ocean predvsem zahtevno in nevarno, zaradi česar nas lahko strahovi in negotovosti oplazijo kadarkoli, tudi takrat, ko sije sonce in piha ugoden veter. V tej knjigi je zato ob lahkotnih in zabavnih mislih tudi veliko dvomov. Konec koncev je bila Calypso za več kot mesec dni le majhna, neznansko nepomembna pikica na sredi neskončne gmote oceanske vode, usoda katere je bila odvisna seveda od znanja in pripravljenosti posadke, a predvsem od milosti narave in usode.

Jasnin svet sredi oceana je pripoved številnih drobnih trenutkov in misli, ki so nastale na njeni dolgi plovbi in so bili zanjo najprej refleksija in nato terapija. Bistvo knjige pa je vsakodnevno soočanje s potjo, kar je pravzaprav mantra vsakega resnega popotnika.

Mitja Tretjak

Predzgodba

Ko sem spoznala Ricka, sem odkrila svet, za katerega sploh nisem vedela, da obstaja: življenje na jadrnici. Čeprav sem svojo mladost preživela na morju in več kot deset let poučevala jadranje v domačem klubu, se mi še sanjalo ni, da lahko nekdo namesto v hiši stanuje na jadrnici. Mi smo jadrali poleti, med vikendi in za Barcolano. Včasih smo šli jadrat za nekaj dni, medtem ko so se največji navdušenci odpravili v Dalmacijo za več tednov. To pa je bilo tudi vse.

Spomnim se, da se je pred leti v Sesljanu govorilo o nekem jadralcu, ki ima na osebni izkaznici napisano, da živi v tamkajšnji marini. Vsi smo si mislili isto:

»Kakšen norec!«

Zdaj pa mi gre na smeh, ko pomislim, da se danes isto govori o meni ...

Pa ne, da me to kaj moti: kje pa! Prav ponosna sem na svojo norost!

Ko sem prvič držala v rokah dokument, na katerem je pisalo: Jasna Tuta, bivajoča na jadrnici, se mi je obraz razlegel v širni nasmeh.

Zdaj vem, da je norost pravzaprav najkrajša pot do sreče!

Minilo je šest dolgih let, odkar sem se preselila na jadrnico. Stare čase, ko sem živela v stanovanju, plačevala položnice, vozila avtomobil in hodila v službo, rada poimenujem »moje prejšnje življenje«, kajti res se mi zdi, da je od takrat minilo zelo, zelo dolgo.

Danes gledam na odločitev, da grem v svet, kot na eno svojih pametnejših, a dobro se spominjam takratnega strahu pred tem, da pustim znano (službo, stanovanje, družino, prijatelje, domače kraje) in skočim v neznano. Seveda take odločitve niso nikoli preproste. Vedno se raje oprijemamo običajnega, saj se tako počutimo varne in (mislimo, da) vemo, kaj nas čaka.

Dejstvo je, da sem nekega dne ugotovila, da nisem srečna in da tudi ne bom, dokler ne bom sledila svojemu srcu. Takrat sem kupila enosmerno letalsko karto za na drugi konec sveta.

Ko se odločimo za takšno potovanje, smo lahko prepričani samo o dveh stvareh. Prvič: naše življenje se bo spremenilo. Drugič: ne moremo vedeti, kam nas bo odneslo. Pravzaprav vemo samo to, da nas prav gotovo ne bo odneslo tja, kamor pričakujemo.

Mene je odneslo na jadrnico. Ljubezen, potovanje, jadranje in sreča so se naenkrat prekrili in vse, kar imam, je zdaj tu, na plavajočih dvajsetih kvadratih.

Najino skupno jadranje se je začelo januarja 2010 v Bundaburgu v Avstraliji. Po enoletnem jadranju ob vzhodni avstralski obali na jadrnici Marutji (Van De Stadt 34) sva ugotovila, da nama je ta način življenja pisan na kožo. Toda jadrnica ni bila opremljena za pot čez ocean, zato jo je Rick prodal in začela sva iskati nov dom. Po neuspešnem iskanju po Indoneziji, Tajski in Maleziji sva svojo sanjsko jadrnico našla na čisto drugem koncu, v Mehiki. Julija 2011 sva se tako preselila na Calypso. Naslednja tri leta sva jadrala po zahodni mehiški obali in jadrnico pripravljala za oceansko jadranje.

V tistih letih sva pravzaprav več delala kot jadrala. Ko sva mislila, da je popravil konec, se je vedno našlo še kaj novega. Začela sva celo dvomiti o pravilnosti odločitve za nakup. Rick se je nekega dne končno naveličal neskončnih zapletov in sklenil, da bova Calypso prodala ter poiskala drugo jadrnico.

Kupca sva našla zelo hitro. Po pogodbi naj bi mu jadrnico predala 1. januarja 2014. Takoj ko nama je nakazal aro, sva Calypso dvignila v suho marino in začela selitev. Ko sem gledala, kako se je dvigala iz vode, se mi je trgalo srce. Bruhnila sem v jok in tudi Ricku je bilo težko. Pravzaprav niti on ni bil več prepričan, ali se res hoče znebiti te jadrnice. Zvoniti po toči pa je prepozno, saj je bila pogodba že podpisana.

Kupec nama je med drugim plačal tudi za to, da jadrnico prebarvava z novim antivegetativnim premazom. Tako sem na silvestrsko jutro vsa poklapana nanašala smrdljivo črno barvo in se smilila sama sebi.

Pri delu se nisem posebno trudila. Barka ni bila več moja, zato je bila moja motivacija na nuli. Mešala sem novo barvo, ko je zazvonil telefon. Odgovoril je Rick, a ker je bil v kokpitu, pogovora nisem slišala. Nikoli pa ne bom pozabila prizora, ki se je zgodil nekaj minut kasneje: naenkrat se je pred mano naslikal Rick, v rokah je držal dva kozarca viskija, obraz pa mu je krasil neskončen nasmeh.

»Ob devetih zjutraj?!« sem začudeno vprašala.

»Treba je nazdraviti na najino novo jadrnico!«

»Imava novo jadrnico?« sem izbuljila oči. »Katero pa?!«

»Kupec si je premislil, Calypso je spet najina!«

Joj, kako sva bila vesela! Jadrnico bova obdržala, z aro pa bova financirala še zadnja obnovitvena dela. Presrečna sem se vrnila k barvanju. Odtlej sem se zelo trudila, da je bilo delo res dobro opravljeno.

Naslednji dan sva praznovala začetek novega leta z ribjo večerjo. Rick je dvignil kozarec in nazdravil:

»Na Calypso in na letošnje jadranje!«

Za trenutek se je zamislil, potem pa slavnostno dodal:

»Jadrnica je pripravljena, midva tudi: greva v Polinezijo!«

Odločitev je padla.