Zimski Tulipan: vez duše in srca

By Emira Selimović Elersič

Ko je že mislila, da drži svoje življenje trdno v rokah, ji je šele začelo polzeti iz njih … V iskanju samozavesti, notranje moči in ljubezni se je morala Ema spopasti z lastnimi in s sencami preteklih rodov. A je našla pot …

• Language: Slovenski jezik
• Publisher: BookBaby
• Release date: May 15, 2014
• ISBN: 9789619377000

Book preview

276715520

Predgovor

Ko je že mislila, da drži svoje življenje trdno v rokah, ji je šele začelo polzeti iz njih … V iskanju samozavesti, notranje moči in ljubezni se je morala Ema spopasti z lastnimi in s sencami preteklih rodov. A je našla pot …

Knjiga Zimski tulipan opisuje kako najti pot do sočutja, modrosti in moči.

»Zgodba je morala priti ven,« pravi avtorica, ki se bo skozi glavno junakinjo, bojevnico sočutja in spoštovanja, dotaknila vsakega človeka. Emira Selimović Elersić pojasnuje, kako razumeti ljubezen, kako uresničiti neskončno željo vsakega človeka, da bi bil sprejet takšen kot je. Knjiga je živa popotnica sočloveku, vseh generacij, da bi se ob branju prebudil, se dotaknil svojih globin, se zamislil nad življenjem, sebe, svoje družine in širše družbe.

»Da bo vsak našel vsaj delček sporočila, ki mu bo pomagal skozi življenje, ga dvignil do lastne notranje moči, razbremenil njegovo dušo, to je namen avtorice in njene knjige.«

VSEBINA

Kolofon

Predgovor

Rojena sem med njimi

Otrok se ne zaveda, da znanje odpira vrata prihodnosti

Prepričanja in navezanost

Vsaka kultura ima svoje radosti

Klic karme je neodložljiv

Znamenje neba - močno opozorilo

Hrepenenje usmerja k iskanju

Med sanjami in resničnostjo je tanka meja

Mladost razume samo mladost

Most preizkušnje

Drugih dom spoštuj, a gradi svojega

Ne preslepi se, da te blišč ne zaslepi

Hudo je, ko ne sprejemaš mladosti in lepote

Vsak želi biti gospodar svojega doma

Moč zaljubljenosti je močnejša od prepričanja, ne pa od navade

Vsaka dosežena želja ne nahrani duše

Neizogibno srečanje karme in usode

Pomoč, kot od boga poslana

Tudi boleča resnica osvobaja

Ko pride stiska skozi vrata, potrpežljivost uhaja shozi okno

Odkrit pogovor je zdravilo za dušo

Tudi nedolžna duša je lahko obdolžena

Karma vedno pelje svojo pot do konca

Prej ali slej se moraš soočiti sam s seboj

Vsaka prestana bolečina ti da novih moči

Poštenemu človeku tudi sramota ne vzame dostojanstva

Ko razum ne vidi več izhoda, duša najde pot

Za ljubi mir, moraš kdaj tudi preko sebe

Vsaka iluzija se z resničnostjo razblini

Moč izvira in zdravilna voda Uksanca

Kako doumeti skrivnostno ljubezen?

Zlata vredna rabljena obleka

Knjiga, moja družabnica

Ko človek zataji, stvarstvo pomaga

Rojstvo sina

Hudournik življenja

V hišo brez doma

Karma je poplačana

Moč narave je bodrila: »Ne oziraj se, pojdi naprej …«

Rojena sem med njimi

Na obrobju, kjer vas obkrožata dve reki z izviri in manjšimi potoki, kot srce sredi nepreglednih gozdov, živijo vaščani. Če si hotel živeti med njimi in jih razumeti, si moral biti tu rojen. Jaz sem ena izmed njih. Še pred mojim rojstvom, davno, davno tega, so predniki postavili temelje spoštovanja, ki se je prenašalo iz roda v rod. Ta pravila so nam vcepili v možgane, vsidrali v naša mlada srca, ter nas vezali na vas za celo življenje. Postala so kultura in jedro prepričanja.

To so bila prepričanja o morali človeka in spoštovanju boga. Samo če si se jih držal, si bil del njih. Govorilo se je o skrivnostih življenja, o času bivanja na zemlji in po tem … Veliko so dali na dušo, usodo, karmo, na nas so prenašali znanje in nam tolmačili znamenja narave in energije. Starejši ljudje so radi poudarjali, da mora biti človek pozoren na njih in se naučiti z njimi dobro ravnati. Govorili so o mnogih znamenjih, razlagali njihov pomen in vpliv, mene pa je najbolj pritegnila razlaga o križišču, še bolj o mostu. Že v otroštvu sem ga opazovala z nekim posebnim zanimanjem, prihajal mi je v sanje, buril mojo domišljijo. S kakšnim ponosom in močjo stoji med dvema bregovoma, niti mogočna deroča reka ga ne premakne. Kako neznaten je človekov korak, ko stopa po njem. Živo mi je ostalo v spominu, ko so rekli: »Most vse združuje in tudi vse razdružuje.« Kakšne skrivnosti nosi v sebi, nisem čisto dobro razumela, a jim nisem postavljala vprašanj. Poslušala sem jih že, a se veliko nisem ozirala na to.

No, zdaj sem pa tu. Stojim na mostu, zazrta v daljavo. Sneg pada na moja topla lica. Ne moti me. Ne po vsem, kar sem doživela. Slane solze si utirajo pot po obrazu, in snežinke, ki se topijo na meni, mi denejo dobro. Čutim, kako se meša sedanjost s preteklostjo, morda celo s prihodnostjo. So vse to le moje slutnje ali posledica preteklih dni?

Karma je naredila svoje in pošteno sem jo plačala. Preizkušnja je iz mene naredila to, kar sem danes. Preživela sem. Moja napaka ali tuji grehi - od danes vajeti usode ne izpustim več iz rok. Naj me življenje odnese, kamor hoče.

Kamorkoli pogledam, sama belina, snežinke neutrudno naletavajo in mi prekrivajo črnino čevljev. Kot da me narava bodri, naj naredim korak, naj se premaknem. Saj bi rada, a ne morem, še vedno me nekaj drži na mestu.

V mislih se mi odvrti vseh mojih osemnajst let. Zdaj jih gledam, bistro, tako kot sebe, končno vidim jasne slike. Uspela sem premagati strah, se osvoboditi dvomov, postala sem samozavestna in odločna. Vidim iz čistega srca.

Otrok se ne zaveda, da znanje odpira vrata prihodnosti

V duhu se tako vračam v brezskrbno otroštvo in v tisto davno poletje. V hiši na griču me je vzgajala teta, medtem ko so starši delali v tujini. Ko je prišel čas za šolo, sem morala svojo vas prvič zapustiti. Redko kdaj se je zgodilo, da bi otroke iz vasi pošiljali v mestne šole. A moj oče je želel tako. Kljub njegovi odstotnosti je odločal o moji izobrazbi in prihodnosti. Sklenil je, da me pošlje k stricu v mesto, saj je v mestni šoli zame videl boljšo prihodnost.

Edina, ki mi je stopila v bran, je bila moja teta. Še zdaj slišim njen glas:

»Pusti jo, ne pošiljaj je stran od nas,« je prosila očeta, poskušala ga je omehčati.

Oče je odločno rekel: »Če jo imaš rada, me boš podprla in jo boš opogumila, da gre. Ko bo zaključila šolanje, se bo vrnila med nas. Takrat bo imela več znanja …«

»Kaj bo s tem?« ga je prekinila teta.

»Marsikaj lahko dela, odvisno, v kaj se bo izobrazila. Predvsem pa si bo pridobila v vasi ugled in veljavo.«

Teta je pokimala: »Prav, ti odločaš.«

Dogovor je bil sklenjen.

Še zdaj se mi pred očmi jasno zarisujejo slike, kako jočem, ko me pripravljajo na prve šolske dni. Kako rada sem imela svojo vas! Vas in vaščane sem ljubila. V tistem trenutku se mi ni moglo zgoditi nič hujšega kot to, da sem morala od doma, čeprav le za čas šolanja. Ločiti se od vsega domačega je bila bolečina, ki me je vso prežela. V srcu sem se poslavljala s tolikšno žalostjo, kot da odhajam za vedno, kot da se nikoli več ne bom vrnila.

Vedela sem, da bom morala iti. Tistega jutra sem zgodaj vstala, se odpravila bosa na grič, hodila po travi, mehki kot preproga, še mokri od rose. Tu in tam sem postala, z drobno ročico utrgala cvet in se počasi pomikala naprej. Moje telo je bilo težko kot kamen. Neprespane noči zaradi odhoda iz vasi so ga naredile svinčenega in moči so mi pošle prehitro za vihravost mojih let. Na vrhu griča sem obstala. Bled otroški obraz, oči zardele od solz, so gledale v daljavo. Pogled sem obračala na vse strani, pokrajino lovila po dolgem in počez, kajti v spomin sem si želela vtisniti slike, ki ne bi nikoli zbledele.

Kakšni razkošni razgledi so bili, v mojih očeh so bili še veliko bujnejši! Pred seboj sem opazovala dolgo vaško cesto, kjer so na obeh straneh stale hiše z velikimi vrtovi. Krasilo jih je raznovrstno, skrbno negovano cvetje. Omamen vonj se je širil v ozračje, napolnil moja pljuča s svežino in se razlegal do ogromnih sadovnjakov. Plodovi so mamljivo vabili k užitju. Že sam pogled me je navdihoval. V moje srce se je povrnil občutek veselja. Sprehodila sem se po pokošeni travi do rodovitnih polj, posejanih s poljskimi pridelki, si ogledovala zlatorumeno klasje pšenice, ki se je zibalo v toplem vetru. Obrnila sem se proti vzhodu in s pogledom poiskala in objela izvir potoka, ki je tekel ob našem travniku. Pogumno si je utiral pot proti manjšemu jezeru. Tu je bilo naše otroško kopališče in moj najljubši kotiček. V trenutkih, ko sem občutila nezadovoljstvo, ko me je želela prevzeti slaba volja in nadvladati moj razum, sem se spomnila tetinih besed:

»Voda opere vse, samo umazanega srca ne more.« In že sem našla izgovor, da pred drugimi prikrijem svojo razdraženost. Tekla sem čez travnik do svojega izvira, skočila v vodo in se spirala, dokler nisem občutila, kako je voda s svojim tokom odnesla vsa moja tesna občutja. Telo je bilo spet lahko, misli čiste.

Prepričanja in navezanost

V mestni šoli mi je šlo zlahka, snov sem si hitro zapomnila, tudi v družbo sem se lepo vklopila. A le za kratek čas. Doma pri stricu me je prevevalo domotožje, ki mu nisem bila kos, in dan za dnem se me je oprijemalo tesneje. Čeprav sem bila navzoča pri pouku, sem z mislimi vedno odtavala daleč stran. Sanjarila sem, kako se podim po travnikih, plavam v jezeru, plezam na vrh skale.

Okus doma pečenega kruha, svežega masla in toplega mleka so se kot privid prikradli iz daljave, tako sem hrepenela po domu.

Ko sem se iz sanjarjenja vrnila v realnost šolskih klopi, je bilo soočenje trdo in hladno. Nič oprijemljivega nisem videla v šoli, začela sem jo odklanjati. Ob vseh tegobah domotožja mi zanjo ni bilo več mar, čeprav je bila učiteljica do mene pozorna in potrpežljva. Prizadevala si je, da bi mi šolo prikazala v prijetni luči.

Govorila mi je: »Boš videla, Ema, v šoli se boš naučila novih stvari, ki jih boš pozneje spoznavala in razvijala po svoje. Znanje boš v življenju še kako potrebovala, z njim boš bogatila sebe in druge. Druži se s prijateljicami, veseli se z njimi,« me je spodbujala in mi ulivala pogum.

Čeprav so mi bile njene besede dobra popotnica za življenje, me niso potolažile.

Vedela sem, da me stric in teta že dlje časa opazujeta in videla sta mojo otožnost. Drug pred drugim si več nismo mogli zatiskati oči. Bil je konec tedna, ko sem se popoldne vrnila iz šole ob isti uri, kot po navadi. Moje oči so že kar nekaj časa hrepenele po domu, ob koncu tedna pa so bile še bolj izstopajoče.

Umaknila sem se v svojo sobo. Stric je nepričakovano potrkal na vrata.

»Ema, obuj si tople copate in pridi sem.« Povabil me je v dnevni prostor. Ko me je videl, kako hodim vsa skrušena, je prijazno načel pogovor.

»Ema, tvoje otožnosti je dosti in resno bi se rad pogovoril s tabo.«

Ponudil mi je skodelico toplega mleka v upanju, da me opogumi. Z dlanmi sem se krčevito oprijela skodelice, kot bi vso željo usmerila vanjo in požirek za požirkom srkala mleko. Ves čas mi je šlo na jok, stric pa mi je potrpežljivo prigovarjal:

»Saj nisi sama, poglej, koliko deklet je prišlo, iz različnih krajev so, tudi one so tukaj z istim namenom kot ti.« Ves čas mi je po malem in z občutkom približeval pomen učenja, združevanja različnih navad in kultur: »Boš videla, ko boš starejša, kako prav ti bo vse to prišlo …«

»Ampak stric,« sem mu od razburjenja kar padla v besedo, »ko bo začel padati dež, bi rada tekla čez travnik in na hrib, ter s prijateljicami poslušala šumenje gozda. Saj veš, ko pride tisti oblak in dež pada samo na naš gozd nad izvirom, še ti si ga videl … Pogrešam ga.«

»Oh! Vsi tvoji gozdovi in travniki … Vem, hrepeniš po domu in tam bi rada živela, ampak spoznaj še kaj več, svet je velik. Potrudi se, ne izgubi potrpežljivosti, pridno se uči. Saj boš šla na počitnice domov in nič se ne bo spremenilo,« me je miril in iskal primerne besede, da bi mi vendarle pojasnil, kar je v otroštvu težko razumeti. »To si, kar z delom in znanjem postaneš, Ema. Sebe moraš spoznati, od tebe je odvisno, ali boš svoje življenje naredila srečno ali žalostno.«

Nemirno sem naredila še en požirek. Slišala sem besede strica, a so mi bile tuje, kot odrasla uganka za otroški razum: »Doma sem srečna, zato hočem biti tam! Tam ni ovir.« Oklepala sem se svoje želje.

Stric je zmajal z glavo in na smeh mu je šlo ob mojih besedah. »Poslušaj, Ema, kamorkoli greš, so v življenju ovire, zato se uči, da jih boš znala premagovati in obdržati srečo. Moraš se soočiti z njimi. Zakaj bežiš? Ne moreš se pretvarjati in tudi ubežati ne. Nehaj se upirati, raje izkoristi obdobje mladosti