Sled zmajeve tace: Rumeni sneg

By Antonije Nino Zalica

V tem svojevrstnem bildungsromanu vidimo postopni razkroj brezbrižnosti do nacionalne identitete, po kateri je bilo mogoče prepoznati urbano mentaliteto Sarajeva pred vojno. Junakova tvrdovratna duhovitost, smisel za ironično prespektivo, a tudi postopno etično dozorevanje, da je odgovoren ne le za svojo umetnost, ampak tudi za svojo družino, kar ga na koncu požene tudi v amsterdamski eksil, vso to gmoto psihičnih in fizičnih stanj je Antonije Žalica izpisal s suvereno roko pisca, ki izraža eksistencialno bolečino na opisno izčrpen in estetsko uspešen način, kakršnega ni mogoče prav pogosto zaslediti v sodobni »vojni prozi« ... Aleš Debeljak

• Language: Slovenski jezik
• Publisher: Antonije Nino Zalica
• Release date: Apr 28, 2016
• ISBN: 9781310410161

Antonije Nino Zalica

Antonije Nino Zalica (fiction writer, filmmaker). Born in Sarajevo 1959, spread his living in between Amsterdam, Sarajevo and Dubrovnik. Studied comparative literature and philosophy at Sarajevo University. Writes poetry, prose, plays. His novel Yellow Snow/The Print of a Dragon’s Paw appeared in a number of different editions and translations in various European languages. His second novel Bandierra Rossa is published by Bosanska riječ - Das Bosnische Wort, Tuzla / Wuppertal. In 1994 his short film Angels in Sarajevo, as part of SAGA's productions, was awarded the European Film Academy's Felix Documentary Award.

Book preview

1. ANGEL NA RAMENU

TO, KAR BO, JE NEMOGOČE. TO, DA JE ZAPADEL RUMENI SNEG, NI POMEMBNO, KONEC KONCEV JE PREROK IZ INDIJE REKEL,

DA VOJNE NE BO.

Južni veter je udarjal naravnost v prsi, potem je šel skozi lase, vstopil skozi oči, naravnost do misli, v katerih je odzvanjala neka komaj prepoznavna uspavanost in ta veter, ta jugo se je vtihotapil globoko v dušo, vnesel vanjo najtežjo tesnobo, umiril spomine nekje v največji tišini sive mase, ugonobil vsako misel o umirjenosti in uničeval živce, ki so silili roke, da so se krčile in močneje stiskale smučarske palice, položene na kolena. Sedežnica je lebdela nad vrhovi jelk in omorik, narahlo plula skozi zrak, kot da se približuje nebu, ki je postalo sivo, z rumenkastim odbleskom sonca, nekje globoko za hrbti stanjšanih oblakov, sedež se je vzdigoval, kakor da bi se bližal samemu izvoru vetra.

Posran veter je s Sredozemlja pihal naravnost na vrh ledene planine, ki jo je pokril rumeni sneg.

Kaj so gledale utrujene, neprespane oči in prenašale do duše in do možganov, prepojenih s sinočnjim badlovim brendijem, rubinovim vinjakom, topo slivovko, sladkim kuhanim vinom, zmrznjenim sarajevskim pivom in mentolovim likerjem?

Vsa ogolela planina, ob stezah in med drevjem, je bila pokrita s snegom, ki je bil rumen, ne ravno kakor rumenjak, vendar resnično in dovolj – rumen; po vdolbinah in pri vrhu je veter nanesel otočke svežega, čisto belega snega, vzpetine pa so bile zaradi toplega vetra že kopne in so odkrivale rjavo, grobno vlažno zemljo. Zakaj moja Jahorina, po kateri smučam, skoraj odkar sem shodil, spominja na scenografijo cenenega znanstvenofantastičnega filma, kakor privid nekega oddaljenega in nečloveškega planeta, in je videti kakor najbolj nespokojna slika iz gastritičnih sanj? Ali naj verjamemo radiu? Verjamemo, da je neki oblak samovoljno pobral droben prah iz Sahare, ki ga je neki veter, prav tako neodgovorno, dvignil v Božja nebesa? Naj verjamemo, da je to nekaj, kar se kar tako, samo po sebi, zgodi enkrat v sto letih, ali naj raje verjamemo v zgodbe o predznaku velike nesreče? Ali naj gremo do konca in verjamemo, da gre za konec sveta in časa?

Lebdenje se je končalo; sedež je prispel do vrha, obrnil se je okrog zadnjega stebra in smuči so zdrsnile po rumenem snegu. Vrh je bil popolnoma pust; ni bilo mojega prijatelja, škrbastega in vedno nasmejanega vaščana, ki je dolga leta delal prav na tem vrhu in z lopato v roki nametaval sneg na mesto izstopa s sedežnice ali pa je nespretnim smučarjem (še posebej smučarkam) pomagal, da so se skobacali na stezo. Ob lepših dnevih sem z njim ostajal zgoraj, na vrhu, vodil sem svoje prijatelje iz Dubrovnika ali Beograda; posojal nam je svoj daljnogled, gledali smo naokrog in takrat nam je pojasnjeval: »Tisti beli špičasti vrh, to je Durmitor v Črni gori; tisti venec je Zelengora in tam … tiste nizke planine, to je že Srbija, tisto zgoraj pa je Vlašić, za njim je morje, tisto tam spodaj, v globini, za domom Mladost, to je moja vas Prača.«

Te zime ga sploh nisem videl in šele pozneje, poleti, sem ga srečal v vrsti za vodo na Bistriku, medtem ko so rafali protiletalske strojnice frčali nad najinima glavama in se gromko lomili nekje okrog že zažganega magistrata. Tudi on je, kakor jaz, vlačil nekakšne plastične kante. Nasmejal se je, ko me je videl, bil je zares srečen. Najbrž sem ga, tako kot on mene, spomnil na Jahorino in smučanje. Na kratko mi je povedal: izgnan iz Prače, begunec, pol družine pobite.

Smuči so zdrsnile po rumenem snegu. Kar je res, je res: rumeni sneg je najlepše, kar smučar lahko doživi (in pravijo, da najbrž samo enkrat v življenju) – niti ni preveč spolzek niti počasen, ne potrebuje utrjene steze, omogoča popolno svobodo gibanja in premikanja, ne utruja, v svoji skrivnostni nadrealnosti preprosto ponuja resničen občutek breztežnega in netelesnega, kakor da bi sama misel nosila smuči, osvobaja duha od telesa, ne zahteva upočasnjevanja in zaviranja, prav tako kot zdaj, ko v najlepših sanjskih popotovanjih sanjam, da smučam. Ampak, kaj to pomeni, ko pa sem (prav tako kot v svojih podzavestnih lebdenjih) po pobočjih Jahorine drsel popolnoma sam; iz Sarajeva, po tistih marčevskih barikadah, ni prišel nihče, razen nas, ki smo, z nekakšno samomorilsko vztrajnostjo, še naprej, vsak konec tedna, hodili smučat. Moje prijatelje je tega jutra uničil maček in depresija, ki nas je pritiskala (ne samo zaradi rumenega snega), hribovci pa so tako ali tako imeli kakšno pomembnejše delo. Edini človek, ki sem ga videl, je bil mladenič s Pal, ki je delal na začetni postaji žičnice, seveda mu še na misel ni prišlo, da bi preveril mojo smučarsko karto, celo kolo in pivo, ki ju je prej za drag denar prodajal tisočem in tisočem pisanih in zadihanih smučarjev, je pustil kar tam na ograji, ki označuje vhod v prostore žičnice. Videl sem ga, kako se je sprehajal in pri tem mahal s steklenico brendija zvečevo, ki jo je med prsti držal za grlo, potem se je zaprl v svojo kočico, pozneje pa se je nekam odmajal in pustil žičnico, da se vrti sama okrog sebe. Popoldne, ko se je že temnilo, sem ga videl v gozdičku poleg garaže za ratrake, ogromne goseničarje za urejanje smučišča, s pištolo v roki. Menda je vadil streljanje. Streli iz pištole so odmevali po prazni planini. Množili so se in se lomili.

V avtobusu smo bili sami. Mi štirje. Ob povratku nas na Lapišnici ni nihče ustavil in preiskal, kot se nam je zgodilo ob prihodu. Skupine moških, oboroženih s kalašnikovi in papovkami, v uniformah JLA, rezervne policije ali brez uniforme, so ostale za nami, v senci in planinski temi, pred nami pa se je odpiralo Mesto, ki je svetilo z vsemi lučmi, v tem približevanju je bilo videti čudovito in božansko. Tudi pozneje, ko so nas ljudje začudeno gledali, kako s smučmi vstopamo v tramvaj, smo se smejali, prepričani, da bomo, kljub vsemu, tudi prihodnji konec tedna šli smučat, konec koncev pa je tudi v časopisu pisalo, da je slavni prerok iz Indije dejal, da vojne ne bo.

LJUBI BOG, VSE TO SEM ŽE ENKRAT SANJAL. NE GLEDE NA TO, KOLIKO BI BILE TAKŠNE SANJE STRAŠNE, BI BILO DOBRO, ČE BI TUDI ZDAJ SANJAL.

Pozneje sem dojel, da se preroki ne motijo, ampak da razlagalci slišijo tisto, kar želijo slišati. Indijec je zares rekel, da vojne ne bo (kar so v časopisih takoj dali v naslove), vendar pa je dodal, da bi v Jugoslaviji vsi morali prestopiti v budistično vero in veliko moliti.

So sanje, ki jih sanjamo, kdove kdaj in kje. Nekatere že v otroštvu, nekatere mogoče komaj kakšno noč prej, in jih, kot vse sanje, hitro pozabimo (kot tudi čas, ko smo jih sanjali), vendar se nam pozneje, ko se njihova mračna geografija začne izpisovati v resničnosti, vrnejo v spomin in se sestavijo v normalen, lahko bi rekli smiseln red. Tako sem se nekajkrat moral spomniti sanj, ki so po svojem razporedu ustrezale lokacijam krvavih dogodkov in črtam, ki jih je nasilje zarisalo po Mestu, ki sem ga sanjal:

Ilidža, ravnina poleg Velike aleje, proti izviru Bosne in Igmanu. Tema, kakršna je mogoča samo v sanjah, ki je obenem popolna tema in se v njej vse vidi. Korakam po polju, naletim na nekaj hiš, ki predstavljajo neko novo mesto, čudim se, ker ga do zdaj nisem nikoli opazil. Mesto je popolnoma prazno, brez ljudi in rastlin. Tema, ki duši samo sebe. Potem neka poroka, nevesta je v črni poročni obleki.

Vzpenjam se na Trebević in tam je, namesto gozda in strmine, nekakšna ravnina, planota, in spet neko neznano naselje. Črnikava zemlja brez ljudi.

Veliko stopnic, tisti kot Mesta, kjer sta Koševo in Breka (ko sem sanjal, naselje Breka, z vsemi svojimi kaskadami in stopnicami, še ni bilo zgrajeno) in nekje v kotu (spodaj, proti porodnišnici, živalskemu vrtu in pokopališču) neki tuji ljudje, ulični nasilneži, govorijo ekavsko in vsi se jih bojijo.

Strma ulica na Bjelavah, nekakšen čuden strah v meni, tečem navzgor, potem navzdol.

Na mopedu se vzpenjam proti Sadreniku ali Lapišnici, zgoraj, na vrhu se odpira pogled, rumen pesek po gričkih, pusta zemlja brez ljudi in rastlin, od tukaj pa do skrajnih vzhodnih meja.

Vidim krdelo psov, nekateri so čistokrvni in lepi, čeprav umazani in shujšani; tečejo po ulici. Zazdi se mi, da eden od psov v zobeh nosi nekaj podobnega delu človeškega stopala. Zaslišim žvižg. Vržem se na vlažna tla. Tečem po mokrem, težkem snegu, noge imam vse težje. Nimam moči, dva dni nisem ničesar jedel. Še en žvižg. Obraz zakopljem v umazani, vodeni sneg. Spet poskušam teči, noge se mi lepijo na tla. Težko diham. Pritečem do stavbe, vhodna vrata so zaklenjena, čakam, da priteče prijatelj, ki ima ključ, priganjam ga. Čepim pred vrati, bronhitično hropem. On išče ključ. Poskuša ga vtakniti v ključavnico.

Da se razumemo, zadnji odstavek se dogaja na Breki, marca 1993, med enim od mnogih granatiranj bolnice Koševo, in ga nikoli nisem sanjal.

KAKO SMO, PO SILI RAZMER, POSTALI ČARODEJI

Tega poletja leta 1992 sem vsak dan proti večeru odšel na Akademijo scenskih umetnosti, da bi spekel kruh. Zelo nevarno je bilo iti iz stavbe, nasploh je bilo nevarno iti ven (čeprav tudi v hiši ni bilo posebej varno, vendar se to, v primerjavi z drugim, nekako pozabi). Kljub vsemu obstaja tisoč razlogov, da se gre ven, in vsi smo, bolj ali manj, vsak dan preživeli nekaj ur na ulicah. Vendar pa to sploh ni bilo lahko. Moral si najti kakšno smiselno zakonitost v nečem, kar ni imelo nobenega smisla in reda, kar se je uradno najpogosteje imenovalo »neselektivno granatiranje Mesta« in kar je, bolj ali manj, trajalo ves čas. Kadar je bilo nekaj podobnega zatišju, kadar so, kot se temu reče, »topovi molčali«, je možnost, da zagrmijo, visela v vsakem delcu časa. Posebno minometalci – njihove granate padajo naravnost z neba in lahko zadenejo vsako točko v prostoru. Vedno in povsod, kot dejstvo ali kot možnost, to je bilo edino pravilo v tem večnem ubijanju in rušenju. Ostrostrelske puške so cele dneve pokale z vseh okoliških hribov, protiletalske strojnice so kosile, kjer jim je padlo na pamet, spet brez reda, izgubljeni izstrelki, tankovske granate, včasih tudi iz večcevnih raketometov. Ker pa ponavljanje teži k temu, da v vsakem, tudi najbolj nepredvidljivem dogajanju, najde nekakšen red, so ljudje postopoma odkrivali neka pravila, ki nikakor niso bila splošna in vedno veljavna, temveč so veljala samo posamezno, vsako zase, in gradili, spet vsak svoje, čudne in skrivnostne obrambne mehanizme. Pozneje, ko se je vojna zavlekla in zašla v svoje prvo poletje, ko je začetno zmedenost počasi zamenjalo navajanje na situacijo, si včasih lahko na ulici videl človeka, ki se je, ne glede na vse, celo prek mostov ali križišč, ki so predstavljali najbolj odprta, kar je v tej navidezni hierarhiji pomenilo tudi najbolj nevarna mesta, sprehajal kot po korzu, počasi mereč korake, umirjen in zbran. »Sarajevčani so se spravili s smrtjo,« so razlagali nekateri in to naj bi pomenilo, da so nekateri pristali na prostovoljno smrt, da je nekaterim zdaj vseeno, ali bodo ubiti ali pa bodo hodili naprej. Vendar mislim, da ni bilo čisto tako; spraviti se z nečim ne pomeni vedno tudi pristajanja na nekaj; prej gre za spoznavanje. Spraviš se lahko samo z nekom, ki ga zelo dobro poznaš, s prijateljem ali z bivšo punco. Tako odkriješ nekakšna pravila, ki jih je nemogoče opisati z besedami, še težje jih je narisati, pa jih vendar poznaš. Spomnim se nekega starca, ki je vsako jutro šel iz hiše in z najpočasnejšo starčevsko hojo šel do trga ali parka. Nekoč je okrog njega zažvižgalo in neki mladenič je začel teči, starec pa je posmehljivo pripomnil: »Teci, teci, budala. Kaj misliš, da si hitrejši od metka?« Da, človek se nauči razločiti komaj vidne obrise med obstajanjem in tistim, kar predstavlja nekaj drugega, nauči se odkriti skrivnostno shemo varnega gibanja po ulicah svojega rojstnega Mesta, kjer nikoli ne pomeni, da je krajša pot tudi bližja. Človek se nauči začutiti smrt v zraku, včasih veliko prej, kot ta sploh prispe do tega mesta, nauči se čudne metafizike prepoznavanja pravega trenutka, ko je treba prečkati odprt prostor, ker čakati, pravzaprav, nima nikakršnega smisla, razen tega, da izbereš točno