Pogodba

By Mojca Širok

Kriminalni roman Pogodba, dobitnik nagrade modra ptica 2018, je literarni prvenec, povezan s temo, ki jo avtorica zelo dobro pozna. Prvi umor se zgodi v prestižni četrti, v vili enega najuspešnejših rimskih odvetnikov. Sledi še prometna nesreča na drugem koncu Rima in samomor mafijskega bossa v zaporu … Raziskovanje zakulisnega dogajanja iz novic črne kronike nas odpelje v osrčje mafijskega dogajanja. Glavni akterji – kriminalisti, novinarji, tožilci in politiki – imajo marsikdaj tudi zavezujočo skupno preteklost. Njihove ljubezenske in prijateljske vezi se prepletajo s službenimi dolžnostmi, in meje med tem, kje se konča država in začne mafija, so zelo zabrisane.

• Language: Slovenski jezik
• Publisher: Publishdrive
• Release date: Jan 8, 2024
• ISBN: 9789610161950

Book preview

Kdo je kdo

emanuele rubino – policijski komisar

Pierpaolo Cantilini – vodja rimske protimafijske enote

Luigi – policist, Rubinov partner

Roberto Storace – policist

Livio Ruini – policist, Storacejev partner

Ariosto Narducci – patolog

Flaminia Lorenzi Vendramin – časopisna novinarka

Giuseppe, imenovan tudi Giusi – urednik mestne redakcije

Mario Longhi Berretta – glavni urednik

Carlo Ruffolo – novinar

Paolo Rinaldi – zunanji minister, nekdanji novinar

Ilaria – vodja kabineta zunanjega ministra, Flaminijina prijateljica

Raffaele Di Mauro – protimafijski tožilec na tožilstvu v Palermu

Gaetano Livatino – vodja palermskih kriminalistov

Massimiliano Donato Sinagra – senator italijanske republike

Lorenzo Tagliavia – palermski odvetnik

Arnaldo Ruperto – nekdanji notranji minister

Giovanni Maria Silvestri di San Cristoforo – rimski odvetnik

Adriano Meneghini – milanski zdravnik

Laura Catalano – vodja Fundacije Globalna vas

Michele Catalano – brat Laure Catalano

Pasquale Lauria – mafijski vodja

Saverio Russo – mafijski vodja

Tommaso Marino – mafijski vodja

Alberto Scaramucci – nekdanji karabinjer

»Toda sodeč po javnem mnenju, je Arena vodja mafije.«

»Javno mnenje … Toda kaj je javno mnenje? Glas v zraku, glas v zraku: prinaša laž, obrekovanje, podlo maščevanje … In slednjič: kaj je pravzaprav ta mafija? … Samo glas, tudi mafija: da je, pravijo vsi, kje da je, pa nihče ne ve … Glas, blodeči glas: glas, ki ogluši šibke glave, dovolite mi, da se tako izrazim …«

»Neverjetna je tudi Italija: in treba je odpotovati na Sicilijo, da bi ugotovili, kako neverjetna je Italija.«

»Morda postaja vsa Italija Sicilija … Nekaj se mi je posvetilo, ko sem bral v časopisju o škandalih krajevne vlade: učenjaki pravijo, da se palmova črta, se pravi podnebje, ki je ugodno za rast palme, pomika navzgor proti severu, zdi se mi, da vsako leto po petsto metrov … Palmova črta … Jaz pa pravim: črta močne kave, črne kave … In dviga se kot živo srebro v termometru, ta palmova črta, črta močne kave, škandalov: Navzgor po Italiji, zdaj je že nad Rimom …«

Leonardo Sciascia, Sovji dan, 1961

(Prevod Ciril Zlobec)

PRVI DAN

1.

Kako dolgo je zvonilo, ni vedel. Dolgo je trajalo, preden je dojel, da predirni zvok ne razbija v njegovi glavi, ampak da se oglaša telefon. Kolikokrat si je že rekel, da mora zamenjati zvonjenje na telefonu. Saj sploh ni zvonil, oddajal je ogabni disco hit iz prazgodovine I’m a Barbie girl, in a Barbie wo-orld, hello, Barbie, let’s go party … uu-uuh, uu-uuh … Preklel je kretena, ki mu ga je nastavil, še bolj pa sebe, ker ga ni znal zamenjati. Še zdaj je lahko videl idiote v službi, kako so se režali, ko mu je prvič v hlačnem žepu, prav tam pri jajcih, začelo vriskati I’m a Barbie girl … Čisto rdeč je bil od besa, medtem ko mu je Roberto ob splošnem krohotanju namignil, ali bi si morda kupil še roza torbico za telefonček. Kreteni so vedeli, da ne zna zamenjati zvonjenja in da nima nikogar, ki bi to storil zanj. Ma briga ga za njih, kretene. Raje vrže telefon v prvi kontejner, kot pa jih kaj prosi.

Telefon je bil v hlačnem žepu, hlače na tleh poleg kavča, na dnu kupa oblek, ki si jih je v polzavesti slekel sinoči, preden je treščil v sen. Treščil, ja, zmanjkalo ga je naenkrat in popolnoma, kot vedno, ko je bilo prepoz­no, da bi se zavedel, da je vedno zadnji kozarček tisti, ki je preveč. Dvignil je glavo, lice se mu je odlepilo od ponarejene usnjene podlage zmahanega kavča, ki je bil nekoč glavna atrakcija v predsobi pisarne vplivnega jugoslovanskega komunističnega direktorja. To je bila šele prazgodovina!

Pomirjen, s celo nekoliko ponosa je ugotovil, da ni bruhal. Na kavču je ostal le vlažen odtis njegovega lica in lužica sline; potipal se je po obrazu in začutil, da ni šla vsa na kavč, iz ustnega kotička mu je slinasti črv zlezel do brade. Obrisal ga je s hrbtom dlani in podrsal roko ob kavč. Potem se je stegnil do oblek in pogoltnil žolč, ki mu je kot sovražnik iz zasede špricnil v grlo. Počakal je trenutek, ali bo sledil močnejši sunek, in ker ga ni bilo, je zgrabil črn kos blaga, ki je gledal iz kupa, in ga potegnil k sebi. Barbie je vreščala iz levega žepa. Še nekaj časa je trajalo, preden je izkopal telefon iz globin žepa, še nekaj, preden je s trdimi prsti na ekranu zadel kvadratek z zeleno slušalko, preklel kretene, ki delajo telefone iz okenskih šip, in nazadnje z glasom, ob katerem bi vsaka resnična Barbie zavreščala od groze, zalajal: »Halo!«

Čez deset minut je že sedel v avtu. Približno oblečen in približno spodoben. Približno trezen. Vedel je, da bi napihal več, kot bi smel, veliko več. Ampak alkohol je bil že tako del njega, da je bil pod gasom še, ko je spal. Rahlo pod gasom, si je govoril. Samo toliko, da mu popili vogale, pobrusi ostre robove. Da ne boli tako močno, ko treščiš vanje. Vedel je tudi, da ni v službi to nobena skrivnost. Trezen je bil še bolj zoprn. Druga stvar, ki se je ni nihče več spomnil, pa je bila bolj pomembna: ali je bil, ko je bil trezen, tudi še bolj sposoben? Ker najbolj zagotovo je vedel, da ga šef in vsi, ma brigajo ga vsi, važen je bil šef, vedel je, da ga šef prenaša samo zato, ker mu nosi rezultate. In da bi ga tisti hip, ko bi ne bilo več rezultatov, brez milosti in slabe vesti kot kakšna provincialna kopija cesarja Nerona prepustil levom.

Via Michele Mercati 6, je rekel Luigi. Čuden glas je imel prej po telefonu. Truplo, je rekel, zgleda moški, verjetno belec, Via Michele Mercati 6. Kako zgleda moški, verjetno belec? Ali je moški in belec ali ni moški in ni belec, kaj pomeni, zgleda, verjetno, mogoče, včasih ja, včasih ne?! Luigi je tudi model. Verjetno mu je baba spet najedala, ker mu je spet enkrat sredi noči nažigal telefon in je moral iz postelje, ki si jo je delil z njo, svojo zavaljeno južnjaško ženo, za katero je bil navaden luzer, ker je bil že petnajst let na enem in istem delovnem mestu z nepredvidljivim urnikom, uničujočim delom in nikakršnim zadoščenjem. Vsaj takim, ki bi ga ona priznavala, ne. Ubogi Luigi. Ni se mogel spomniti, ali je bil vedno tako siv, ali je osivel cel, v obraz, v lase in celo obleke, počasi po dolgih letih z njo. Bila sta res pravi par, on in Luigi. Eden vedno rahlo pod gasom, drugi ves siv, in nobeden se ni mogel spomniti, kakšna sta bila prej, kot da je važno, ali je kadarkoli sploh bil kakšen prej.

Zdaj je bil že blizu. Bilo je še sredi noči, tista ura pred zoro, ko ponočnjaki ne kruzajo več po mestu in ko smetarska vozila še ne navijajo svojih motorjev in blokirajo prometa ob vseh urah na vsakem vogalu. Rim je spal. Spal, kot pač Rim spi. Rim je kot on, mu je šinilo v glavo. Ali on je kot Rim, kakorkoli pač že. Še ko spi, je rahlo pod gasom.

Zavil je na Viale Aldrovandi. Iznad dreves v Villi Borghese se je dvigovala meglica. Iz živalskega vrta je smrdelo po živalskih iztrebkih. Na začetku ulice Michele Mercati je stala policijska zapora. Uniformiranec, ves zelen in krmežljav, ga je takoj spoznal. Nihče drug na komisariatu ni imel tako stolčene alfe. Zavil je v ulico in počasi peljal proti utripajočim policijskim lučem. Ma ke luksus. Ke bajte. To je bil drug svet. Večnadstropne kamnite vile, obdane s parki starodavnih dreves. Kaj se je zgodilo v tej ulici? Kaj se sploh lahko zgodi v tej ulici, da vanjo pripelje karavana utripajočih policijskih luči z vsem spremljajočim policijskim cirkusom? Zločini se v takih ulicah zgodijo tako diskretno in po tiho kot onemeli zvoki korakov po dragih debelih preprogah v sobanah razkošnih hiš.

Luigija je zagledal, še preden je on videl njega. Stal je v soju svetilke, v kateri so se igrale meglice, mikrodelci vlage z okoliških dreves. Bil je še bolj siv kot po navadi. Baba je morala tokrat res fejst najedati. Pustil je avto ob robu ceste in odkorakal proti sivi pojavi. Bil je že skoraj pri njem, ko se je Luigi, definitivno veliko bolj siv v obraz kot po navadi, nenadoma prelomil na dvoje in silovito bruhnil.

Korak mu je zastal. Pogledal je Luigija, pogledal je proti vili za njegovim hrbtom.

Kaj, za vraga, si je mislil, se je tu zgodilo?

2.

Na drugem koncu mesta, v temni sobi z zastrtimi žamet­nimi zavesami, telefon ni zazvonil. Zabrnel je na rahlo in le enkrat, ker je imel moški, ki ga je držal v roki, prst na tipki s slušalko že skoraj deset minut. Ko se je telefon stresel, je pritisnil. Prislonil si ga je k ušesu in čakal.

»Opravili so,« je rekel glas na drugi strani. Ko odgovora ni bilo, je nadaljeval: »Ampak tudi cirkus je že tu.«

Moški v žametni sobi je molčal. Glas na drugi strani se je obotavljal. Potem je rekel:

»Ne vedo, kdo jih je poklical. Jasno sem mu razložil, kako naj jih organizira. Da ga mora najti čistilka po deveti uri. A je bil nekdo tam že prej. Gotovo ne v hiši, hiša je bila prazna. Priti je moral pozneje, kakšno uro zatem, ko …«

»Kdo je cirkusant?« Moški v žametni sobi je grobo prekinil pojasnjevanje, ki je postajalo vse bolj zagreto. Tokrat je bil glas na drugi strani tisti, ki je molčal. Moški je čutil, kako se mu v prsih segreva bes. Njegov glas je bil leden.

»Kdo je v turnusu?« je vprašal.

»Kanta,« se je zaslišalo iz slušalke. »Njegov potrčko je pravkar pobruhal lampo pred bajto.«

Moški se je nagnil nazaj v globokem naslonjaču. Naslonil je glavo na gladko usnje in zaprl oči. To je bila komplikacija, ki je ni potreboval. Stisnil je zobe in ustavil dihanje. Potem je spustil zrak iz pljuč in globoko zajel sapo.

»Ugotovite, kdo je klical v cirkus,« je rekel v telefon. »In pazi, da jih še kaj ne preseneti.« Prekinil je zvezo, ne da bi počakal na odgovor. Potlačil je željo, da bi treščil telefon ob tla, ob zid, premagal je misel, da bi ga z vso silo zalučal v vitrino, ki je stala ob vratih in v kateri so na brezmadežnih steklenih policah stale dragocene brezveznosti, ki so pričale o njegovi pomembnosti. Odložil je telefon na mizo in vstal. Stopil je k oknu in odgrnil težko zaveso. Zunaj se je delal dan. Na visokih pinijah so se drli ptiči, umetelno pokošena trava se je svetila od rose. Koliko življenj ima ta pijanec? je razkačeno pomislil. Skrajni čas je, da se to ugotovi enkrat za vselej.

3.

V uredništvu lokalne kronike enega od treh največjih nacionalnih dnevnikov je bilo še tiho. Nočni so se že spokali domov, jutranji so kapljali počasi in z zgodnji uri primerno energijo. Flaminia se je komaj privlekla po stopnicah in se zaklela, da se še danes vpiše v telovad­nico. Nobena rekreacija ne more biti hujša od hoje po stopnicah navzgor v šesto nadstropje. Muki se je podvrgla prostovoljno, da utiša slabo vest, ker je preveč jed­la, preveč pila, preveč kadila in se aktivno gibala samo, ko je tolkla s prsti po računalniški tipkovnici. Oddrsala je mimo dekleta na recepciji, ki ji je molila debel snop pošte, in jo gladko ignorirala. Ko je prišla do svoje mize v neuglednem kotu redakcije zraven stranišča, je spustila torbo na tla in zagnala računalnik. Še napol v snu je s kazalcem trkala po kurzorju in s pogledom drsela po naslovih agencijskih novic, ko ji je roka zastala. Čeljust se ji je povesila in skoraj je pozabila dihati. Prišla je do konca nekajvrstične vesti, ko je na njeno mizo padla senca.

»Dobro jutro, kokoška, danes pa kokodajsamo kar brez glasu!?«

Na licih je začutila rdečico, prevzel jo je bes, kaj bes, ihta. Divje je odrinila stol od mize in se srdito zagledala v prišleka.

»Zakaj me ni nihče poklical?« je siknila.

»Ljubica,« je bil odgovor, »klicali smo te, a se nisi oglasila. Carlo pa je bil tu, še preden sem sploh pomislil nanj.«

Seveda, osel, je besno pomislila, ker je čakal, da ti bo na voljo za straniščno veselje, govedo staro, je hotela zavpiti, a je molčala in mrzlično brskala po možganih, ali bi res bilo lahko kaj narobe z njenim telefonom, ali pa si je stari pokvarjenec to, da jo je bil klical, gladko izmislil. Srce ji je upadlo. Mobilnik je utišala, ko je po skypu govorila s Paolom. Kaj govorila. Jokala je in vreščala, ko pa je prekinil in se izklopil, je bila tako obupana, da je pozabila na vse. Tulila je še pod prho in v postelji, dokler ni, zadeta od pomirjeval in rdečega vina, omagala v sen. Sklonila se je k torbi in iz nje izkopala telefon. Trije neodgovorjeni klici. Eden iz redakcije, eden od mame in eden z neznane številke.

»Pa si me res divje iskal,« je zasikala v starega ured­nika pred sabo, »en klic!?«

Čutila je njegov predirni pogled na svojem upadlem obrazu, čutila, da dobro ve, da se sinoči ne bi oglasila, četudi bi jo stokrat klical, čutila je, da jo pomiluje, da jo je že odpisal, da ne bo več dolgo skrival, da je ne mara, zdaj ko je bila njena zvezda v počasnem, mučnem, a gotovem zatonu.

»Hočem to zgodbo. Naj se Carlo spelje. To je moje področje in super, hvala, da je skočil na kraj dogodka, ker sem bila slučajno nedosegljiva, ampak zdaj sem tu in arrivederci, Roma. Pojdi mu povedat,« je zdrdrala v eni sapi, medtem ko je z dvema klikoma poslala kratko vest v tisk, pobirala s tal vložke in drugo kramo, ki ji je pad­la iz torbe, ko je v njej lovila telefon, jih tlačila nazaj in hkrati v globinah iskala beležko, ne da bi ob vsem tem niti s pogledom ošinila moškega pred njo, ki jo je gledal z vse bolj posmehljivim izrazom na obrazu.

»Ljubica,« je rekel, »o tem, kaj je tvoje in kaj ne, bo odločal glavni. Do takrat je zgodba Carlova.«

Zasukal se je in odjadral v svojo pisarno. Kako ne­ver­­jetno lahek korak je imel kljub svoji veliki teži. Giuseppe, ki so ga vsi klicali Giusi, čeprav je bil to ženski nadimek, je bil ostanek starih časov. Na časopis je prišel takoj po diplomi na eni od levičarskih fakultet v tistih časih, ko so po ulicah v sindikalnih in študentskih protestih umirali ljudje, ko so pokale bombe, ko so se stvari dogajale z mrzlico in adrenalinom, o katerih današnji, v vato blagostanja zaviti čas lahko samo sanja. Bil je kralj politične kronike in eden redkih preživelih svoje generacije v redakciji. Drugi so se zapili ali pa so postali politiki. In eden je danes glavni urednik. Samo še Giuseppe je bil v pogonu, v vsakodnevni tlaki novičarskega stroja, ki se je začel in končal na 24 ur. Vsak dan je nov dan, v katerem si lahko kralj ali pasji drek na cesti. Dolgo je bil kralj. Preveč dreka je naredil, da bi se lahko recikliral do nesmrtnosti. A ga je tudi veliko pojedel. In veliko je vedel. Zato so ga obdržali tu, v mestni redakciji, na najmanj prestižni od vseh vodilnih funkcij, s plačo visokega urednika in pooblastili malega uradnika.

Flaminia je točno vedela, kdaj jo je začel prezirati. Ni bilo vedno tako. Včasih sta bila prijatelja, zaveznika, včasih se je zdelo, kot da v njej vidi hčer, ki je ni nikoli imel. Zdaj, to je vedela, jo sovraži. In ne samo zato, ker se ji ni več treba ozirati nanj. To bi bilo preveč preprosto. Zakaj bi jo sovražil samo zato, ker je bila neposredno odgovorna samo glavnemu, ker je lahko delala, kar je hotela? Ker je blestela? Saj to je bilo včasih. To je bilo včasih. Zdaj je bila zaradi spirale obupa, v katero je drselo njeno življenje, kot obrabljena, polna zavor, nezanesljiva. In direktna vez do glavnega se je stanjšala na kot pajčevina drobno nit. Ki se lahko vsak hip pretrga. Stegnila je roko proti tiskalniku in pograbila list. Moram dobiti to zgodbo, si je rekla, to je moja zadnja priložnost.

V vili v četrti Parioli našli moško truplo

Rim, 21. maja (ANSA) V vili v ulici Mic­hele Mer­cati v prestižni rimski četrti Parioli so policisti nekaj po četrti uri odkrili moško truplo.

– – –

Po neuradnih podatkih je lastnik vile eden najuspeš­nejših rimskih odvetnikov Giovanni Maria Silve­stri di San Cristoforo. O tem, čigavo je truplo in ali gre za nasilno smrt, policija za zdaj ne želi dajati informacij. Prav tako ni znano, ali je bil odvetnik Silvestri v času prihoda policistov doma.

Na policiji so potrdili, da preiskavo vodi komisar Emanuele Rubino. Rubino je bil eden najvidnejših članov posebne policijske skupine za boj proti organiziranemu kriminalu, ki je leta 2006 aretirala mafijskega vodjo Pasqualeja Laurio, potem ko je bil na begu več kot 40 let. Rubino je član rimske antimafijske direkcije od leta 2009.

Odvetnik Giovanni Maria Silvestri di San Cristo­foro je že več let v središču odmevne tožilske preiskave zaradi suma sodelovanja z mafijo, pranja denarja in izsiljevanja.

4.

Rubino je mislil, da je videl že vse. Da je srečal vse zlo našega sveta, vso krutost in sprevrženost. Pokvarjenost človeške narave, sprijenost človekovega uma, prepričan je bil, da je kot Dante z Vergilom obiskal že vse kroge pekla. A ni nikoli konca. Zlu nikoli ne prideš do dna. Pretvarja se, spreobrača, preoblikuje, in če ga ostane samo droben prah, bo iz njega zrasel v orjaško drevo.

S pogledom je ošinil Luigija, ki je sedel za volanom. Še vedno je bil zelen v obraz. S stisnjenimi ustnicami je strmel na cesto pred sabo in usmerjal stolčeno vozilo skozi rimski jutranji promet. Kar je bilo seveda brez­upno. Že skoraj pet minut sta stala v gneči pločevine na Viale Parioli, med SUV-i botoksiranih mamic, ki potem, ko so svoje pamže odložile v ekskluzivnih zasebnih šolah, obdanih s parki, teniškimi igrišči in olimpijskimi bazeni, niso imele drugega dela, kot da si pudrajo zatečene frise in nažigajo po štacunah. Če niso bile za volanom one, so bili njihovi možje, v drage obleke stisnjeni škrici, permanentno razpizdeni pod težo bremen službe, davkov in vsakodnevnih sleparij, ki so jih poganjale skozi življenje.

Zdaj sta bila že skoraj na cilju. Pregnetla sta se do vrha Ville Borghese pri Porti Pinciani in jo dol po ulici Muro torto užgala s prižgano lučjo. Pred Ljudskim trgom so bile zapore in okrepljene patrulje, verjetno se je spet pripravljala kakšna manifestacija, demonstracija, protest, povorka, zborovanje, sit-in, kot je bilo zadnje, najbolj modno poimenovanje za bolj ali manj množično skupinsko izgubljanje časa za ta ali oni dobri namen, svetovni problem, politično jebo, sindikalna jajca. In ki je spremenilo ravno toliko kot kaplje iz fontane na sredini trga, ko padejo na razbeljena rimska kockasta tla. Nič.

Čez reko in po nekaj vijugah vzdolž Tibere na dvorišče pred operativni center. Tudi za firmo je bila to še zgodnja ura, parkirala sta brez večjih težav ob muzanju zelenca v stražarski uti, ki se je verjetno spraševal, kako gre njuna alfa sploh še lahko naprej.

Tudi šef je bil že z nogami na svoji mizi. To sta ugotovila takoj, ko ju je, še preden sta prispela do svoje luknje, prestregla njegova tajnica. Koščena Milančanka pri petdesetih, za katero ni tudi po dvajsetih letih, kar je tolkla parket na policiji, nihče vedel, kako je prišla v Rim, kdaj in zakaj, še manj pa, kaj dela, kadar ne straži vrat v pisarno vodje rimske protimafijske direkcije.

»Lepo,« ju je pozdravila s svojim steklenim, vedno vljudnim in vedno enako naravnanim glasom, »prihranila sta mi 56 centov za klic.«

Potem se je zasukala v svojih udobnih čevljih za boleče noge in dodala: »Tukajle, prosim.«

Ko je Rubino gledal v njen vzravnani hrbet, potem ko je krenil za njo, se je spraševal, ali ta ženska tudi šefu vsako jutro pove, da je njegova pisarna na koncu hodnika desno in da, prosim, kar naprej.

Vodja rimskega operativnega centra