Darwinova nevarna ideja in druge zgodbe o vesoljih, ljudeh in molekulah

By Sašo Dolenc

V knjigi je na 300 straneh zbranih 48 sestavkov o znanosti, ki so bili v letu 2006 objavljeni v rubriki »Bližnja srečanja tretje vrste« Delove tedenske priloge Polet in/ali na spletni strani Kvarkadabre – časopisa za tolmačenje znanosti. Sestavki so prejeli tudi priznanje Prometej znanosti za leto 2006.
Knjiga je razdeljena v poglavja:
VESOLJE BREZ ROBA
OSAMLJENI PLANET
NARAVNA IN UMETNA ŽIVA BITJA
GOVOREČA ŽIVAL
KAJ SANJAJO STROJI?
STVAR, KI MISLI
MOLEKULE ŽIVLJENJA
ČUDNI DELCI
"Dr. Sašo Dolenc je nedvomno med našimi najuspešnejšimi avtorji na področju poljudne znanosti, saj mu uspeva zapletene znanstvene dosežke razložiti širši javnosti na jasen in zanimiv način s tem, da ostane pri tej razlagi natančen in znanstven. serija njegovih člankov je izredno pomembna, saj pokriva vsa področja moderne znanosti na nevsiljiv, skorajda lahkoten način, zato je prav, da jo imamo tudi v knjižni obliki. Na področju moderne poljudne znanosti smo v sloveniji šibki, saj se nasi znanstveniki v glavnem ne lotevajo takega dela, drugi pa zanj niso usposobjeni. zato delo dr. Dolenca zasluži vso pohvalo in spoštovanje." akad. prof. dr. Boštjan Žekš

• Language: Slovenski jezik
• Publisher: Kvarkadabra
• Release date: Jan 1, 2024
• ISBN: 9789619329795

Book preview

Sašo Dolenc

Darwinova nevarna ideja

in druge zgodbe

o vesoljih, ljudeh in molekulah

CIP - Kataložni zapis o publikaciji

Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

001(081)(0.034.2)

5/6(081)(0.034.2)

DOLENC, Sašo, 1973-

   Darwinova nevarna ideja in druge zgodbe o vesoljih, ljudeh in molekulah [Elektronski vir] / Sašo Dolenc. - Elektronska izd. - El. knjiga. - Ljubljana : Studia humanitatis : Kvarkadabra, društvo za tolmačenje znanosti, 2016

ISBN 978-961-93297-9-5 (Kvarkadabra,epub)

286023424

KAZALO

NASLOVNICA

SKRIVNOST NASMEŠKA MONE LIZE

VESOLJE BREZ ROBA

Fotografije otroškega vesolja

Multiverzum

Temna snov in temna energija v vesolju

Črne luknje in informacijski paradoks

Knjiga, s katero je Galileo ukinil nebo

OSAMLJENI PLANET

Globalno mračenje

Hipoteza o Gaji

Zemlja kot snežena kepa

Neprijetna resnica o usodi planeta

Podarjeni košček časa

NARAVNA IN UMETNA ŽIVA BITJA

Nič več banan?!

Ruski Indiana Jones

Kdo si lahko lasti življenje?

Črna smrt

Malarija

Z internetom nad nevarne bolezni

GOVOREČA ŽIVAL

Opazovanje rojstva novega jezika

Tretji spol?

Bioetika spočetja

Genografija

Darwinova nevarna ideja

Dešifriranje Da Vincijeve šifre

Kargo kult znanost

Eni več kot drugi

Svet enakih možnosti

Religija kot naravni pojav?

KAJ SANJAJO STROJI?

Wikipedija

Kako naj vem, da nisi robot?

Ljudje v službi robotov

Boj za internet!

Znanost »do nazga!«

Z idejami proti revščini

STVAR, KI MISLI

Skrivnosti delovanja možganov

Zrcalni nevroni

Brainman

Organ za proizvodnjo sreče

Kemija romantične ljubezni

Avtistka, ki zna misliti kot živali

MOLEKULE ŽIVLJENJA

Celični policisti

Posmrtno življenje Henriette Lacks

Imajo geni spomin?

Eritropoetin – zgodba o 2550 litrih urina v prahu

Kako je deskar dobil Nobelovo nagrado

ČUDNI DELCI

Kaj nam sporočajo kvanti?

Delec, ki so mu odvzeli brezčasnost in mu našli maso

Nedoločenost

Znanstveniki na počitnicah

Kaj je najnevarnejša znanstvena ideja danes?

IMENSKO IN STVARNO KAZALO

Naredi vse najbolj preprosto, kot je le mogoče, vendar ne bolj preprosto.

Albert Einstein

SKRIVNOST NASMEŠKA MONE LIZE

Razvpita Leonardova slika Mone Lize, ki je vrsto let visela tudi v Napoleonovi spalnici, je slavna predvsem zaradi skrivnostnega nasmeška, ki nam vsakokrat, ko jo pogledamo, pove kaj drugega. V čem je skrivnost? Objavljene so bile najrazličnejše znanstvene študije uglednih raziskovalcev človeškega zaznavanja, ki so se spraševale, kaj je tako mikavnega v nasmešku slavnega portreta. Predlagali so najrazličnejše hipoteze od vpliva perifernega vida do šuma v človeškem vizualnem čutnem sistemu.

Seveda so razlogi za skrivnostno učinkovanje Leonardove genialne stvaritve večplastni. A najbolj prepričljiva je razlaga, da je Leonardo iznašel novo tehniko slikanja, imenovano »sfumato« – zameglitev. Nasmeh portretiranke je malce zameglil. Ni ga naslikal jasno in razločno, ampak ga je le nakazal in ne povsem dodelal. In to namenoma. Gledalec tako sam iz čutnih vtisov, ki jih dobi s slike, sestavi miselno podobo, ta slika pa je dosti bolj realistična, kot če bi Leonardo povsem natančno izrisal vsak delec nasmeha.

Podobno kot za slikarstvo velja tudi za poljudno pisanje o znanosti. Da je učinek pri gledalcih oziroma bralcih prepričljiv, je treba uporabiti tehniko »sfumato«. Čeprav se morda zdi, da so dolgi uvodi, analogije, anekdote in drugi stilni vložki zgolj dodatna navlaka, ki je za samo razumevanje »znanosti« v ses-tavku nepomembna, to ne velja za poljudno pisanje.

Pred leti ko sem bil še študent fizike, nam je prof. Robert Blinc na seminarju večkrat zaupal tudi kakšno zanimivo življenjsko modrost. Najbolj se mi je v spomin vtisnila misel, ki jo povzemam po spominu: »Dober znanstvenik mora znati svoje raziskovalno delo predstaviti v nekaj stavkih na način, da dobi sogovornik občutek, da ga razume. Pravi raziskovalec mora imeti vedno pripravljeno prispodobo za opis svojih raziskav, ki je sogovorniku domača, pa naj bo to osemletni vnuk, radovedna babica, minister za znanost ali stara teta s kmetov.«

Ideja, na kateri temelji knjiga, je preprosta. Sodobna znanost ni nerazumljiva veščina, ki jo lahko dojamejo samo posebej posvečeni, potem ko so dolga leta prebili v predavalnicah, med knjigami in v laboratorijih. Tudi najbolj nenavadne sodobne teorije lahko vsaj v osnovi razume vsakdo, če je le dovolj radoveden in so mu dognanja znanosti predstavljena s pomočjo dobrih prispodob, analogij in zanimivih zgodb.¹

---

¹ Večina v knjigi zbranih sestavkov je bila že objavljenih v rubriki »Bližnja srečanja tretje vrste« Delove tedenske priloge Polet in/ali na spletni strani Kvarkadabre – časopisa za tolmačenje znanosti (www.kvarkadabra.net).

VESOLJE BREZ ROBA

Na začetku je bilo ustvarjeno Vesolje. To je povzročilo mnogo hude krvi in na splošno velja za zelo slabo potezo.

Douglas Adams, Štoparski vodnik po Galaksiji¹

Fotografije otroškega vesolja

Hubblov teleskop nas je z dolgoletnim delom v orbiti nad Zemljo razveselil že z mnogimi prelepimi posnetki vesolja. Mogoče je njegova najbolj presenetljiva slika, vsaj za nas, ki nismo profesionalni astronomi, fotografija z imenom Hubblovo globoko polje (Hubble Deep Field), ki prikazuje najbolj oddaljene galaksije v vesolju, ki smo jih ljudje kdaj zaznali s pomočjo vidne svetlobe (hubblesite.org).

Hubblovo »globoko polje«

Verjetno smo že vsi kdaj ponoči gledali v nebo in na njem prepoznali vsaj ozvezdje Velikega voza in prek njega poiskali Severnico. Svetle pike na črnini neba že tisočletja vznemirjajo ljudi vseh kultur z vprašanji, odkod zvezde in zakaj vmes toliko črnine. Med 18. in 28. decembrom 1995 so astronomi objektiv kamere na krovu Hubblovega vesoljskega teleskopa usmerili na majhen črn predel neba v ozvezdju Velikega voza, kjer dotlej niso zaznali nobene zvezde. Kamera je 10 dni zapovrstjo zbirala svetlobo, ki ni prihajala z bližnjih zvezd, ampak s črnega predela medzvezdnega neba. Odsek nebesnega svoda, v katerega je bila usmerjena kamera, je bil zelo majhen. Ustrezal bi delu neba, ki bi ga zakrila teniška žogica, če bi jo gledali prek nogometnega igrišča.

Ko so astronomi izbirali primerno mesto med zvezdami, kamor bi lahko usmerili teleskop za snemanje na videz temnih predelov vesolja, so morali biti posebej pazljivi. Kraj na nebu je moral biti zunaj pasu naše galaksije Rimske ceste, saj so želeli posneti vesolje onstran zvezd naše in bližnjih galaksij. Prav tako je moralo biti območje v tako imenovani regiji neba, ki ga lahko Hubblov teleskop nenehno vidi, ko kroži okoli Zemlje – se pravi, da ga ne smeta občasno zakrivati Zemlja oziroma Luna.

Po dobrem tednu zbiranja fotonov svetlobe iz medzvezdnega temnega neba je pred astronomi nastala osupljiva podoba, ki je vse prej kot dolgočasno črno ozadje. Na sliki je cela množica najrazličnejših vesoljskih objektov, med katerimi je največ galaksij. Fotografija je takoj obšla svet in predstavlja pomemben mejnik v raziskovanju mladega vesolja, o čemer priča tudi podatek, da je bilo v desetletju od njenega nastanka napisanih že več kot štiristo znanstvenih člankov in razprav, ki jo obravnavajo z najrazličnejših vidikov.

Proces nastajanja fotografije

Vendar slika »globokega vesolja,« ki jo je posnel Hubble, ni preprosto podoba, kot bi jo lahko videli, če bi imeli zelo dobre oči. Sestavljena je iz 342 zaporedno posnetih fotografij istega odseka neba, ki so jih primerjali med seboj in analizirali ter iz njih odstranili motnje, ki so jih povzročili denimo kozmični žarki ali drugi bližnji predmeti, na primer prašni delci in umetni sateliti, ko so po naključju zašli pred objektiv. Množico očiščenih slik so morali nato še združiti, kar tudi ni bilo lahko opravilo.

Prav tako barve na sliki niso zares naravne, čeprav tudi povsem izmišljene niso. Sliko so namreč posneli z različnimi optičnimi filtri, vendar so bili posamezni posnetki sami po sebi črno-beli. Izbiro filtrov so prilagodili temu, da je bila znanstvena informacija, pridobljena iz posnetkov, čim večja, zato niso uporabili filtrov, ki bi najbolje ustrezali pretvarjanju v realistično barvno sliko, ki ustreza človeškim očem.

V končni sliki, ki je sestavljena iz 342 posameznih posnetkov, so našteli več kot 3000 vesoljskih objektov, med katerimi je največ galaksij. Med vsemi pikicami na sliki jih le manj kot deset ustreza zvezdam v naši galaksiji, vse drugo je veliko bolj oddaljeno. Za najbolj oddaljene galaksije so izračunali, da so kar 12 milijard svetlobnih let daleč.

Svetlobni časovni stroj

Ko gledamo globoko v vesolje, gledamo hkrati tudi daleč nazaj v preteklost. Svetloba namreč ne potuje z neskončno hitrostjo, ampak ima le zelo veliko hitrost. Za pot od Lune do Zemlje tako svetlobni žarki porabijo samo dobro sekundo, s Sonca pa do nas potujejo kar celih osem minut. Ko gledamo zvečer sončni zahod, vidimo Sonce zmeraj vsaj osem minut starejše, kot je v resnici. Pri zvezdah je ta časovna razlika zaradi ogromnih razdalj še večja. Svetloba z nam najbližje zvezde, če za trenutek pozabimo na Sonce, potuje do našega planeta cela štiri leta, zato pravimo, da je oddaljena štiri svetlobna leta. Če bi ta zvezda denimo danes ugasnila, bi jo na nebu lahko gledali še štiri leta, saj bo do nas vseeno prišla vsaj še svetloba, ki je že na poti v trenutku, ko zvezda ugasne. Ker je za svetlobo vsa pot dolga štiri leta, bomo toliko časa lahko še opazovali pikico na nebu, ki ustreza že ugasli zvezdi.

Razdalje v vesolju so tudi za svetlobo velikanske. Svetloba z večine galaksij, ki jih lahko vidimo na sliki Hubblovega globokega polja, je do nas potovala več kot 10 milijard let. To pomeni, da je pred nami slika zelo mladega vesolja. Danes astronomi že zelo natančno vedo, kako hitro se vesolje napihuje, in tako so lahko izračunali, pred koliko leti so bile vse galaksije povsem skupaj. Po zadnjih meritvah naj bi se vesolje začelo raztezati pred nekaj manj kot 14 milijardami let, kar je tudi ocena starosti našega vesolja.

Podoba zelo mladega vesolja

Na sliki globokega polja, ki jo je Hubble posnel pred desetimi leti, lahko vidimo galaksije iz časa, ko je bilo vesolje staro samo eno milijardo let. Leta 1998 so tako posneli še območje brez zvezd na južnem nebu (Hubble Deep Field South) in dobili zelo podobno sliko, kar je močan dokaz, da ni bistvenih razlik v porazdelitvi galaksij po vesolju, da je vesolje dokaj homogeno.

Nedavno so se astronomi lotili še bolj natančnega prečesavanja svetlobe z najbolj odročnih koncev vesolja, ki jih je še mogoče opazovati. Od 24. septembra 2003 do 16. januarja 2004 so zbiranje vidne svetlobe z oddaljenih koncev vesolja ponovili v projektu z imenom Hubblovo ultra globoko polje (Hubble Ultra Deep Field). Tokrat so zbrali skoraj tisoč posameznih fotografij, ki so jih spet skrbno obdelali in iz množice posnetkov sestavili eno samo barvno sliko. Na »ultra« sliki mladega vesolja so razločili kar 10.000 galaksij, med katerimi so najbolj oddaljene neverjetnih 13 milijard svetlobnih let daleč. Nekatere galaksije so celo iz obdobja, ko je bilo vesolje staro vsega 400 milijonov let.

Da bi lahko pogledali še bolj nazaj v čas in videli galaksije v še mlajšem vesolju, pripravlja Nasa s partnerji nov, večji in še bolje opremljen vesoljski teleskop (James Webb Space Telescope), ki naj bi ga izstrelili v orbito leta 2013. Projekt se je najprej imenoval Vesoljski teleskop nove generacije (Next Generation Space Telescope), potem pa so ga poimenovali kar po enem od Nasinih prvih direktorjev. Zrcalo na novem teleskopu naj bi imelo kar šestkrat večjo površino, kot jo ima Hubblov teleskop, pa tudi orbita novega satelita bo bolj oddaljena od Zemlje, zato bodo šumi, ki jih povzročajo motnje z Zemlje, manjši.

Multiverzum

Na simpoziju o »končni teoriji fizike« v Cambridgeu septembra 2005 je imel Steven Weinberg, nobelovec s teksaške univerze v Austinu, zelo zanimiv otvoritveni govor z naslovom »Živeti v multiverzumu«, s katerim je želel poudariti pomembnost trenutka:

Napredek v zgodovini znanosti so praviloma zaznamovala odkritja o delovanju narave, a v določenih trenutkih smo prišli tudi do novih spoznanj o znanosti sami. Takšna spoznanja so nas privedla do sprememb v vrednotenju tega, kar dojemamo kot sprejemljivo teorijo. [...] Morda smo pred novo prelomnico, pred radikalnim prevrednotenjem tega, kar sprejemamo kot legitimno osnovo fizikalne teorije. Navdušenje je seveda posledica odkritja ogromnega števila rešitev teorije strun[.]

Iskanje pomena tam, kjer ga ni

Johannesa Keplerja je pred štirimi stoletji dolgo mučilo vprašanje, zakaj je Bog ustvaril le šest planetov? Zakaj jih ni ustvaril recimo samo pet ali pa kar neskončno? Prav tako mu tudi ni bilo jasno, zakaj je Bog izbral ravno takšne razdalje planetov od Sonca in ne drugačnih? Kot globoko veren kristjan je bil namreč prepričan, da popolni in vsemogočni Bog nič ne počne brez razloga. Po dolgem razmišljanju se mu je ideja, s katero si je odgovoril na obe zanj ključni kozmološki vprašanji, razodela, ko je med učno uro astronomije učencem po tabli risal astronomsko shemo osončja: »Bog je zgradil sončni sistem s pomočjo petih pravilnih geometrijskih teles.«

A na žalost se je že kmalu izkazalo, da je popolna ideja, ki bi izvrstno pojasnila zgradbo osončja, napačna. Težava je bila, da je Kepler iskal globlji smisel v zgradbi našega osončja. Bil je vnet zagovornik Kopernika in trditve, da je Zemlja le eden od planetov osončja, a je bil hkrati vseeno še zmeraj prepričan, da je naše osončje eno in zato posebej odlikovano. Danes vemo, da je planetov našega osončja več kot šest, kolikor jih je poznal Kepler, in da za njihovim številom ni prav nobenega višjega smisla ali razloga. Pozneje so astronomska odkritja še bolj zaostrila Kopernikovo revolucionarno trditev, da Zemlja ni v središču sveta. Smo samo drobec na obrobju galaksije, ki je le ena od mnogih v morda neskončnem prostranstvu vesolja.

Kopernikova revolucija še traja

Tako kot se je nekoč Kepler ukvarjal z zgradbo sončnega sistema, si današnji fiziki belijo glave z zgradbo celotnega vesolja. Že kar nekaj časa se ukvarjajo z vprašanjem, kako pojasniti parametre, ki opisujejo delovanje in zgradbo vesolja kot celote. Zakaj so prav takšni in ne drugačni?

Pred kratkim se je med fiziki začelo šušljati, da gre pri iskanju »globljega smisla« v zgradbi vesolja morda za podobno zablodo, v kakršno se je pred stoletji s proučevanjem osončja ujel Kepler. Vse več teoretikov je začelo premlevati možnost, da temeljnih zakonitosti in parametrov našega vesolja sploh ni mogoče pojasniti, temveč so posledica naključja. Začeli so se spraševati, ali morda ne iščejo pomena tam, kjer ga zares ni. Odpirati so začeli vprašanja, ali moramo pri razmišljanju o vesolju kot celoti upoštevati, da gre morda le za eno od množice vesolij, podobno kot bi moral Kepler vedeti, da je naše osončje le eno od mnogih v galaksiji.

Z izračuni, narejenimi v okviru teorije strun, ki je današnji najboljši kandidat za poenotenje vse znane fizikalne znanosti, so fiziki pred nekaj leti pokazali, da obstaja zares ogroooomno različnih teoretičnih možnosti, kakšno je lahko vesolje. Možnosti naj bi bilo celo več, kot je atomov v vesolju, ki ga lahko opazujemo; celo več kot jih označuje gromozanska številka googol (10 na stoto potenco ali 1, ki ji sledi 100 ničel), po kateri je dobil ime spletni iskalnik Google.

Pokrajina teorije strun

Leonard Susskind, profesor fizike na stanfordski univerzi, je to ogromno množico možnosti za različna vesolja, ki jih dopušča teorija strun, poimenoval »pokrajina teorije strun« (string landscape). Izraz se je hitro prijel in postal zelo priljubljen med teoretiki teorije strun – nekateri ga strastno zagovarjajo, drugi pa enako strastno trdijo, da to ne more biti več resna znanost, saj takšnih domnev ne moremo ovreči z eksperimenti.

Seveda bi fiziki veliko raje videli, da bi izračuni napovedali le eno »pravo« rešitev, ki bi se ujemala s parametri našega vesolja, a na žalost takšnega rezultata izračuni ne dajo. Po dolgih letih ukvarjanja z enačbami pa so se teoretiki domislili, da morda iščejo pomen tam, kjer ga zares ni. Kaj če so parametri vesolja, v katerem tiči naša galaksija, prav takšni, kot jih izmerimo, iz enakega razloga, kot živimo na planetu Zemlja v osončju z devetimi (oziroma od lanskega leta desetimi) planeti. Na Zemlji je pač primerno okolje za razvoj življenja, prav lahko pa bi bili tudi na kakem planetu daleč stran na drugem koncu galaksije. Tako so tudi parametri vesolja pač taki, da se v našem vesolju lahko tvorijo stabilni atomi in molekule, sicer se tudi planeti, primerni za nastanek življenja, ne bi mogli razviti.

Takemu sklepanju pravijo antropični argument in zares ne pove nič drugega, kot da za določeno izbiro ni nobenega višjega smisla ali razloga. Naše vesolje je takšno, kakršno pač je, preprosto zato, ker se v drugačnem iz različnih fizikalnih razlogov življenje sploh ne bi moglo pojaviti. Če nas je Kopernik s središča sveta prestavil na enega od planetov, pozneje so nas astronomi postavili na obrobje ene od mnogih galaksij, nam sedaj teoretiki teorije strun sporočajo, da je zelo verjetno tudi naše vesolje le obrobni mehurček v multiverzumu vesolij.

Živeti v multiverzumu

Za konec navedimo še malo daljši sklepni del Weinbergovega govora na že omenjenem simpoziju v Cambridgeu:

Kot sta Darwin in Wallace pojasnila, kako lahko čudovite prilagoditve življenjskih oblik nastanejo brez nadnaravnega vzroka, tako lahko pokrajina v teoriji strun (string landscape) pojasni, kako lahko naravne konstante, ki jih izmerimo, izberejo vrednosti, primerne za življenje, ne da bi jih natančno naravnal dobrodušni stvarnik. To vzporednico sem nepričakovano našel na nenavadnem mestu – v sestavku dunajskega nadškofa kardinala Christopha Schönborna za New York Times z dne 7. julija 2005, ki pravi: Sedaj, na začetku enaindvajsetega stoletja, ko se soočamo z znanstvenimi teorijami, kot sta neodarvinizem in hipoteza multiverzuma v kozmologiji, ki so jih iznašli, da bi se izognili mnogim dokazom za smiselnost in načrtovanje v sodobni znanosti, bo Katoliška cerkev ponovno branila človeško naravo z razglašanjem, da je notranji načrt v naravi očiten in resničen. Znanstvene teorije, ki bi rade opravičile videz načrtnosti kot posledico »naključja in nujnosti,« zares sploh niso znanstvene, ampak so, kot se je izrazil Janez Pavel, odpoved uporabi razuma. Lepo je videti, da je tudi kozmologija deležna nekaj pozornosti, ki jo ima te dni predvsem teorija evolucije, a takšne vnaprejšnje religiozne sodbe seveda ne morejo odločati o zadevah znanosti. Seveda moramo priznati, da je velika razlika med stopnjo zaupanja, ki jo imamo danes v neodarvinizem in v multiverzum. To, da so najrazličnejše oblike živih bitij na Zemlji nastale s procesom naravne selekcije, ki deluje s pomočjo naključnih neusmerjenih dednih variacij, je danes tako podkrepljena trditev kot kar koli drugega splošno sprejetega v znanosti. K multiverzumu pa je priporočljivo pristopati s pravo mero dvoma, saj se mnenja znanstvenikov tu zelo razlikujejo. Ko sem odhajal na konferenco, sem na austinskem letališču kupil oktobrsko številko revije Astronomy, ki je imela na naslovnici velik naslov »Zakaj živiš v mnogoterih vesoljih?«. Revija je vsebovala razprave s konference na Stanfordu, na kateri je Martin Rees izjavil, da je tako prepričan o multiverzumu, da je nanj pripravljen staviti življenje svojega psa, Andrei Linde pa bi za idejo zastavil celo svoje življenje. Sam imam ravno dovolj zaupanja v multiverzum, da bi nanj stavil kar življenje obeh: Andreia Linda in psa Martina Reesa.

Temna snov in temna energija v vesolju

Če zasledite v časopisih ali na televiziji, da so se astronomi in fiziki sešli na znanstveni konferenci, na kateri obravnavajo vprašanje obstoja temne snovi in temne energije v vesolju, se ne ustrašite. Ne gre za črno magijo ali za kako »mejno« znanost. S teorijami o temni snovi in temni energiji se danes ukvarjajo najuglednejši znanstveniki. Prav tako ne gre za čudno posebnost kake obrobne hipoteze, ki bi zanimala le peščico strokovnjakov. Zadnje astronomske meritve namreč kažejo, da je v vesolju običajne snovi v obliki atomov, iz katere smo zgrajeni mi sami, pa tudi planeti in zvezde, le za štiri odstotke. Veliko večino našega vesolja zelo verjetno zapolnjuje neobičajna temna snov, o kateri danes še ne vemo prav veliko.

Temni časi za znanstvenice

Dolgo časa je med astronomi veljajo prepričanje, da lahko s teleskopi opazujejo večino tega, kar zapolnjuje vesolje. Menili so, da so galaksije, zvezde, meglice, planeti in druga nebesna telesa, ki jih lahko neposredno vidijo, vse, kar je pomembnega v vesolju. Ena prvih znanstvenic, ki je zamajala to stoletja splošno sprejeto mnenje, je bila Američanka Vera Rubin. Čeprav so bile njene ugotovitve sredi prejšnjega stoletja na začetku sprejete z dokajšnjim dvomom, jo danes v vseh učbenikih astronomije obravnavajo kot pionirko raziskav temne snovi v vesolju.

Vendar Vera Rubin ni orala ledine le v raziskavah temne snovi. Leta 1965 je postala prva ženska, ki so ji dovolili samostojno delo na takrat največjem astronomskem observatoriju na gori Palomar v ZDA. (Pred njo je na Palomarju nebo opazovala sicer že Margaret Burbidge, a je morala za dovoljenje zaprositi pod moževim imenom, ki je bil tudi astronom.) O odnosu do žensk v znanosti kmalu po drugi svetovni vojni pove veliko tudi ta danes težko razumljivi dogodek: