Roger Penrose je v svoji dolgi karieri med vsemi svojimi dognanji pomembno prispeval predvsem na področju matematične fizike v teoriji splošne relativnosti, ki opisuje gravitacijo z vidika diferencialne geometrije prostora-časa. Med bolj znanimi dosežki so njegova neenakost, ki ji mora zadostiti masa celotne snovi v vesolju, teoretični proces za ekstrakcijo energije iz vrteče črne luknje, ter še nedokazana domneva, da gole singularnosti prostora-časa niso dovoljene in da morajo biti vedno skrite za horizonti, ki so enaki tistim, ki omejujejo črne luknje. Poznamo ga tudi po t.i. Penrose-Newman formalizmu, tvistorskem prostoru in po izumu izjemno uporabnih diagramov, ki omogočajo slikovno reprezentacijo in obravnavo kompliciranih geometrij, ki se pojavljajo pri črnih luknjah in v kozmologiji. Nenazadnje pa je avtor tudi t.i. Penrose-Hawking teoremov o singularnostih, ki so mu prislužili Nobelovo nagrado in ki pravijo, da se črne luknje tvorijo iz zelo splošnih pogojev sesedanja materije ter da se v središču črne luknje ustvari singularnost v končnem času.

Strokovni pregled: dr. Sašo Grozdanov.
Bral je: Matej Rus.