Od genov do zvezd: Osupljive zgodbe iz sveta znanosti

By Sašo Dolenc

Zbirka izbranih in novih zgodb s številnih področij moderne znanosti razkriva, kako smo Slovenci zasnovali kitajski internet, v čem se ljudje razlikujemo od živali, kako veliko je vesolje, kaj je iztrebilo dinozavre, kako doma vzgojiti genija, zakaj človeštvo napreduje, kako zaznati življenje na tujem planetu in številne druge zanimive reči, ki tako mladim kot odraslim odpirajo oči in nas spodbujajo k razmišljanju.

Iz obrazložitve nagrade Zlata hruška: 

"Kadar beseda nanese na poučno knjigo, navadno odmislimo, da so posamezna dejstva določene stroke povezana z določeno zgodbo. In bolj ko je ta ločenost radikalna, bolj se utrjuje prepričanje o ločenosti sveta znanstvenikov od sveta uporabnikov in končnih potrošnikov stvari, ki jih sicer znanost omogoča. Vsakdanje življenje posameznika se tako vse bolj oddaljuje od možnega vèdenja in znanja. 

Fizik in filozof Sašo Dolenc si že vrsto let prizadeva pokazati, kako zelo sta vsakdanje življenje in znanost povezana in kako nujna je ta povezanost za ohranitev svobode, dostojanstva in ne nazadnje blaginje posameznika in skupnosti. 

Niz 58 znanstvenih dejstev ali zgolj poskusov razumeti svet avtor predstavlja z zgodbami – "gnezdišči" nekega časa in prostora, v katerih so izbrani iskani in izbrani najdeni odgovori v resnici nastali in "poleteli" v svet. Zgodbe, ki so preplet dejstev in izvirnega humorja tako avtorja besedila kot avtorja ilustracij, predstavljajo različna ozvezdja na nebu vèdenja in znanja, od naravoslovnih ved, filozofije, družboslovja in zgodovine, do ekonomije in sodobne tehnologije. Bistvo pripovedovanih zgodb je podobno bistvu potovanja od genov do zvezd: početi tisto, v kar resnično verjameš. 

Za tako početje pa znanja ni nikoli preveč. Za opogumljanje mladih in za duhovito širjenje veselja do znanosti si oba avtorja in založba zaslužijo PRIZNANJE ZLATA HRUŠKA"

• Language: Slovenski jezik
• Publisher: Kvarkadabra
• Release date: Jan 1, 2024
• ISBN: 9789619449615

Book preview

KAZALO

Kako smo Slovenci postavili zametek Kitajskega interneta

Popotovanje v središče interneta

Resnični Albert Einstein

Klateški deček, ki postane vrhunski znanstvenik

Duhovnik, ki je iznašel teorijo velikega poka

Genij, ki ni obstajal

Puščavnik s Pirenejev

Prva profesorica

Biolog, ki je znal navdušiti množice

Nevarni 'virus' odklanjanja cepljenj

Ebola

Črna smrt

Keplerjeva čarovnica

Ruski Indiana Jones

Prihodnost poljedelstva

Otoček sredi vesoljnega oceana

Krvavi kavčuk iz srca teme

Ko pride do prelomnega odkritja kar med poukom

Nevarna matematična teorija

Tajno srečanje najnevarnejšega in najslavnejšega misleca sveta

Je poroka matematična operacija?

Dvoboj v pariškem predmestju

Ko nas občutek za verjetnost zavede

Mož, ki je dokazal, da vsega ni mogoče dokazati

Kaj dobre ljudi pripravi do zlih dejanj?

Misliti hitro in počasi

Človek brez spomina

Plastičnost možganov

Magični inkubator idej

Česa denar ne more kupiti?

Molzenje kemikalij sreče

Kaj sporoča pavov rep?

Klepetavi papagaj Alex

Zrcalni nevroni

Kako doma vzgojiti genija?

Ena tortica takoj ali dve malo pozneje

Kako se ljudje razlikujemo od živali?

Zakaj človeštvo napreduje?

Zakaj niso Indijanci osvojili Evrope?

Mešanje genov z neandertalci

O nastanku kontinentov in oceanov

Zemlja kot snežna kepa

Genografija

Kaj je iztrebilo dinozavre?

Lov na fosile

Kako zaznati življenje na tujem planetu?

Koliko je star čas?

Štetje časa, ki se nikdar ne izide

Posmrtno življenje Henriette Lacks

Ko se celica »zatipka«

Izdajalskih osem gre na svoje

Kako naj vem, da nisi robot?

Kako računalniki sami popravljajo napake?

Modrost množic

Spreminjanje navad množic

Kaj nam vzbuja ugodje?

Iznajdba besede znanstvenik

Vaš čas je omejen

Kako smo Slovenci postavili zametek Kitajskega interneta

Leta 1985 so takrat povsem novo stavbo Cankarjevega doma v centru Ljubljane za več kot dva meseca zaprli. Javnost so obvestili, da bodo izvajali redna vzdrževalna dela, v resnici pa se je kulturni hram, ki je bil takrat edina klimatizirana stavba v Ljubljani, v popolni tajnosti začasno spremenil v visokotehnološko tovarno. Inženirji podjetja Iskra Delta so pod nadzorom tajnih služb noč in dan izdelovali in preizkušali sestavne dele računalniškega omrežja, s katerim so nameravali povezati policijske postaje desetih največjih kitajskih mest. V Cankarjevem domu so sestavljali gradnike za postavitev enega najobsežnejših računalniških omrežij na svetu, ki bi ga danes poenostavljeno lahko opisali kot nekakšen zametek kitajskega interneta.

Kot poroča Janez Škrubej, direktor podjetja Iskra Delte, v knjigi The Cold War for Information Technology: The Inside Story (Strategic Book Publishing, 2012), je bila Slovenija v osemdesetih letih dvajsetega stoletja v samem svetovnem vrhu razvoja informacijske tehnologije. Podobno zahtevne projekte kot slovenski inženirji so takrat lahko izvajali le Američani s svojimi najtesnejšimi zavezniki, a je zanje veljala prepoved izvoza računalniške tehnologije v komunistične države.

Kitajci bi radi računalniško omrežje

Kitajci so Iskro Delto opazili na zagrebškem sejmu, kjer je predstavljala lastne računalnike, ki so jih izdelali z uporabo ameriških procesorjev. Kitajci so zaslutili, da bi z jugoslovanskim visokotehnološkim podjetjem lahko prišli do sodobne informacijske tehnologije, neposredno v ZDA pa je niso mogli kupiti zaradi embarga. Zato so na obisk povabili takratnega notranjega ministra Jugoslavije Staneta Dolanca in z njim sklenili pogodbo o sodelovanju policij obeh držav, v kateri je bilo omenjeno tudi, da jim bo podjetje Iskra Delta postavilo računalniško omrežje.

Jugoslovanski notranji minister, kot kaže, ni prav dobro vedel, kakšno pogodbo podpisuje. Kitajci so mu ponudili zelo veliko denarja, a zdelo se je, da gre le za običajno izmenjavo izkušenj vljudnostne narave. Ob vrnitvi v Beograd in po obravnavi pogodbe na vladi pa je postalo jasno, da se je Jugoslavija zavezala, da bo Kitajcem zgradila nekaj, kar je takrat veljalo za vrhunec tehnološkega razvoja: šlo je za izmenjavo elektronske pošte in datotek na daljavo med zelo oddaljenimi kraji velikanske Kitajske.

Notranjega ministra Jugoslavije je ob tem upravičeno zaskrbelo, da ne bo mogel izpolniti pogodbenih zavez, zato se je tajno srečal s predstavniki Iskre Delte in jim zagrozil, da bodo osebno odgovorni, če projekta ne bo mogoče izvesti. Vendar ti takrat uradno sploh še niso vedeli, kakšen dogovor je Jugoslavija sklenila s Kitajsko. Zato so kmalu zatem v Beograd poklicali direktorja Škrubeja, da bi ga seznanili s projektom.

Američani osupli nad slovenskimi inženirji

Srečanju je sledil šok, saj je politika šele takrat spoznala, da Iskra Delata računalniške procesorje, ki so osrednji element vsakega informacijskega sistema, uvaža iz ZDA. Od Škrubeja so zato zahtevali, da se Američanom zlaže, za kakšne namene bo uporabljal njihove procesorje, a direktor Iskre Delte je vztrajal, da to ni mogoče. Zagrozili so mu, da ga bodo obravnavali kot agenta CIE, če ne bo pripravljen sodelovati, vendar je bilo direktorju povsem jasno, da tako zapletenega in zahtevnega projekta ne bi bilo mogoče skriti pred Američani.

Kljub tajnosti srečanja in napetemu ozračju mu je uspelo po telefonu poklicati šefa kabineta ministra za finance, ki ga je osebno poznal. Prosil ga je, naj nujno poišče ministra, saj mu mora povedati nekaj izjemno pomembnega. Ta je že po kratkem pogovoru razumel razsežnost problema, saj se je z Američani pravkar dogovoril za novo posojilo. Strinjal se je, da lahko Jugoslavija izvede računalniški projekt za Kitajce le z odobritvijo ZDA. Uvrstitev Jugoslavije na črno listo držav, ki nedovoljeno izvažajo ameriško tehnologijo, bi namreč naredila državi bistveno več škode, kot bi bilo zaslužka s projektom. Vlada je zato poslala v ZDA delegacijo, ki naj bi Američane prepričala, da lahko uporabijo njihove procesorje za izdelavo računalniške mreže na Kitajskem.

Ko so predstavniki Iskre Delte kmalu zatem v Washingtonu predstavili projekt, so Američani spoznali, da so močno podcenjevali zmožnosti inženirjev iz te neuvrščene države. Presenečeni nad zahtevnostjo projekta, ki so se ga lotili, so se odločili, da bodo pod posebnimi pogoji vseeno dovolili izvoz procesorjev na Kitajsko. Tako se je zahteven projekt Milijarda, kot so ga poimenovali, lahko začel udejanjati in bil kmalu v veliko zadovoljstvo Kitajske tudi uspešno izveden, veliko Kitajcev pa je naslednja leta prihajalo v Slovenijo na šolanje, da so se naučili sistem uporabljati in vzdrževati.

Kako smo zapravili zgodovinsko priložnost

Seveda pa projekta izgradnje računalniškega omrežja za kitajsko policijo ni bilo mogoče povsem skriti pred drugimi državami komunističnega bloka, ki so prav tako želele pridobiti ameriško informacijsko tehnologijo. Leta 1988 je Slovenijo tako obiskala močna sovjetska delegacija, ki jo je vodil sam Mihail Gorbačov. Ne glede na uradni program obiska je Ruse takrat dejansko zanimalo samo eno: ali bi lahko s pomočjo slovenskega računalniškega podjetja prišli do računalniške tehnologije, pri kateri so močno zaostajali za Zahodom.

Kot kaže pa so se takrat vodilni v Jugoslaviji ustrašili, saj so srečanje Gorbačova z inženirji Iskre Delte preprečili tako, da so direktorju Škrubeju z injekcijo v telo vbrizgali snov, zaradi katere je naenkrat dobil visoko vročino. Kot Škrubej pravi v knjigi, je šlo za načrtovano diverzijo, saj se je oblast zbala, da bi računalniško podjetje, ki ga ni nihče dobro nadzoroval, zaradi proizvodnje strateških računalniških sistemov postalo premočno. V trenutku ko bi Iskra Delta dejansko lahko postala pomemben igralec na mednarodnem tehnološkem prizorišču, saj so imeli veliko naročil in razvojnih načrtov, žal ni imela podpore ne v stari jugoslovanski še manj pa v novi slovenski oblasti, zato so jo kmalu zatem razkosali, močan razvojni oddelek pa razpustili.

Popotovanje v središče interneta

Internet je nedvomno ena najpomembnejših tehnoloških iznajdb, kar smo jim bili priča zadnja desetletja, saj je povsem na novo opredelil metode, kako prenašamo, iščemo in urejamo informacije. S pojavom interneta se je preoblikoval tudi klasičen odnos med aktivnim tvorcem vsebin in pasivnim sprejemnikom oziroma uporabnikom. Ena temeljnih lastnosti interneta je namreč, da nihče, ki ga uporablja, ni več zgolj pasiven opazovalec, kot je bil nekoč bralec knjige ali časopisa, ampak vsakdo hkrati s klikanjem, prebiranjem, gledanjem in komentiranjem internetnih vsebin sproti ureja množico podatkov, tako da so vsem hitreje in lažje dostopni.

Čeprav je internet za večino ljudi razvitega sveta že povsem samoumeven del vsakdana, pa se le redko vprašamo, kakšna je sploh fizična zgradba interneta. Po kakšnih kablih zares potujejo informacije med računalniki, kdo skrbi za te povezave, kje so velika vozlišča, iz česa je pravzaprav zgrajen internet?

Iz česa je zgrajen internet?

V knjigi Tubes: A Journey to the Center of the Internet (Ecco, 2012) si novinar revije Wired Andrew Blum zastavlja prav tovrstna vprašanja: Kaj je internet fizično in kdo so ljudje, ki skrbijo zanj? Kaj bi fotografirali, če bi želeli posneti sliko interneta? Ali res velja pravilo, da je internet izjemno robusten sistem komunikacije, ki deluje, tudi če se večina njegovih delov uniči?

V uvodu knjige novinar predstavi osebno zgodbo, s kakršno smo se srečali večinoma že vsi uporabniki interneta. Ko se mu je pred nekaj leti v stanovanju v Brooklynu pokvarila internetna povezava, je na pomoč poklical serviserja. Ta je najprej preveril povezave in nastavitve računalnika v stanovanju, in ko je ugotovil, da ne najde nobene napake, je začel slediti kablu v steni in naprej ven iz hiše. Kmalu je na Blumovo veliko začudenje odkril vir težav: veverice z bližnjega drevesa so občasno grizljale kabel, ki je hišo povezoval s ponudnikom interneta. Če je katera preveč močno ugriznila, je predrla zaščitni ovoj kabla in povzročila motnje. Takrat se je Blum zamislil in se odločil, da bo raziskal materialno naravo interneta ter o tem napisal serijo člankov za revijo Wired. Ker se je projekt izkazal za zanimivega, ga je pozneje nadgradil še v knjigo. V času ko je zbiral informacije, se je tako podal na pot okoli sveta in obiskal vsa večja svetovna internetna vozlišča ter se pogovarjal s tamkajšnjimi delavci, ki skrbijo, da je internet ves čas na voljo in da deluje čim bolj tekoče.

Kabli in vozlišča

Nobena velika skrivnost ni, da je osnovni fizični gradnik interneta optični kabel. To je tanka steklena cevka, običajno v rumenem zaščitnem ovoju, po kateri skorajda brez izgub potuje svetloba, v kateri so zakodirani podatki. Seveda pa kabli sami po sebi niso uporabni, če na njihovih koncih ni tudi naprav, ki na eni strani pošiljajo svetlobne signale, na drugi pa jih sprejemajo.

A tudi rumeni kabli z oddajniki in sprejemniki še niso vse, kar fizično predstavlja internet. Kabli oziroma lokalna omrežja kablov morajo medsebojno tudi učinkovito komunicirati, kar se praviloma dogaja v velikih internetnih vozliščih. Blum je obiskal nekaj največjih na svetu, ki jih, kot ugotavlja v knjigi, v resnici ni več kot ducat.

Tovrstna vozlišča, ki se nahajajo v večjih obmorskih mestih, kot so New York, London, Singapur in Tokio, so povezana po medcelinskih optičnih kablih. Atlantik prečka menda zgolj dobrih deset tovrstnih podvodnih optičnih kablov, nekaj manj pa Tihi ocean. Zanimiv je tudi podatek, da so bili skoraj vsi inženirji, ki skrbijo za podmorske optične kable, v tistem času stari dvainštirideset let. Vsi so namreč začeli kariero pred približno dvajsetimi leti, ko je internet postajal osrednji komunikacijski medij.

Blum je zgradbo in delovanje interneta primerja z letalskim prometom. Čeprav naj bi bil internet zelo robusten oziroma odporen na izpade dela omrežja, je potovanje podatkov po internetnih kablih v resnici podobno potovanju potnikov na mednarodnih letih. Če letimo denimo iz New Yorka v Ljubljano, bomo morali zelo verjetno prestopiti v Frankfurtu ali na kakem drugem velikem letališču, kjer pristajajo medcelinska letala. Podobno je z internetom, kjer gre večina podatkovnega prometa prek velikih vozlišč, na katerih se srečujejo velike svetovne podatkovne mreže.

Eno od najpomembnejših internetnih vozlišč, v katerem lokalne mreže tvorijo povezave v medmrežje oziroma internet, se nahaja v veliki newyorški zgradbi na ulici Hudson, kjer je bil nekoč sedež podjetja Western Union. V tej mogočni stavbi iz dvajsetih let 20. stoletja je med drugim tudi posebna soba (meet me room), v kateri telekomunikacijska podjetja fizično prek izmenjave kablov iz enega vtiča v drugega vzpostavljajo povezave med svojimi omrežji.

Kot pravi Blum, gre pri tem za pogajanja in medsebojna dogovarjanja operaterjev, običajno med druženjem ob pivu, ko se usklajujejo, kdo bo izvedel kakšno povezavo s kom. Večinoma gre za povezave, ki so v obojestransko korist.

Resnični Albert Einstein

Ko se je šestnajstletni Albert Einstein želel vpisati na študij fizike in matematike, so ga na univerzi v Zürichu zavrnili. Čeprav je bil prepričan, da ima že dovolj znanja, da bo lahko uspešno opravil sprejemne izpite in ne glede na mladost normalno študiral, mu komisije na fakulteti ni uspelo prepričati. Na preizkusu znanja se je dejansko zelo dobro odrezal pri matematiki in fiziki, žal pa je bistveno slabše odgovarjal na vprašanja s področja literature, francoščine in zgodovine, zato ga na študij niso sprejeli.

Vseeno je eden od profesorjev v komisiji opazil njegovo nadarjenost in ga povabil, naj obiskuje njegova predavanja za drugi letnik, če bo ostal v mestu. Neki drug izpraševalec mu je pametno svetoval, naj se vpiše v zadnji letnik katere od švicarskih gimnazij in opravi maturo, kar je Albert tudi storil. Leto pozneje je tako zadostil formalnim pogojem za vpis na univerzo in jeseni 1896 začel študij.

Samosvoj študent

Sprva je z veseljem obiskoval predavanja in bil vzoren študent, a je kmalu spoznal, da se v okviru rednih učnih ur ne bo seznanil z najnovejšimi fizikalnimi teorijami, ki so ga najbolj zanimale. Zato se je odločil, da bo raje študiral sam iz knjig in člankov doma in v bližnji kavarni, na predavanja pa bo hodil le, kolikor bo nujno potrebno. Učitelji so ob tem dobili napačen vtis, da gre za lenega študenta, ki bi rad prišel do diplome z najmanj truda, kar je privedlo do zapletov.

Einstein je bil vseskozi zelo samosvoj in ni priznaval nobene avtoritete. Zaupal je le lastnemu umu in sklepanju, kar v nemškem hierarhičnem univerzitetnem sistemu ni bila cenjena vrlina. Med profesorji je postal znan kot izjemno bister in sposoben, a hkrati aroganten in len mladenič, ki mu je težko kaj dopovedati.

Einsteinov odnos do avtoritet lepo