Kaj je znanost?: Poročilo o stanju vednosti v dobi interneta

By Sašo Dolenc

"Knjiga predstavlja dober prerez čez štiri ključne družbene razsežnosti sodobne znanosti, ki jih predstavljajo pravila njenega delovanja, vpetost v institucijo univerzitetne (akademske) znanosti, odnos do tehnoloških aplikacij in umestitev v svet interneta. Posebnost knjige je, da prikazuje medsebojne interakcije teh razsežnosti, pri čemer je izpostavljena tudi analiza delovanja interneta in njegovega pomena za znanost, kar je novost tudi v svetovnem merilu. Zelo podpiram Dolenčevo osrednje sporočilo, da lahko institucije, ki imajo opravka z znanostjo, ustrezno in za družbo koristno delujejo le, če vztrajajo na lastnih kriterijih odličnosti, medtem ko preoblikovanje znanosti in univerze po njim eksternih načelih, npr. po načelih tržne ekonomije, le slabi njihovo simbolno avtoriteto in notranjo moč." (prof. dr. Andrej Ule)
"Vprašanje »Kaj je znanost?« presega polje filozofije znanosti in spoznavne teorije. Tudi dosežki znanosti ne morejo zadovoljivo podati celotne razsežnosti omenjene problematike. Sašo Dolenc vprašanje o bistvu znanosti postavi v nov kontekst, ki zajema tako okvire družbenega učinkovanja znanstvenih spoznanj kot tudi pogoje njihove produkcije in reprodukcije. Informacijska tehnologija, ki narekuje spremembe v obeh vidikih, odpira spremenjen pogled na zgodovino znanosti in hkrati terja nov razmislek o njenem današnjem pojmovanju." (prof. dr. Dean Komel)

• Language: Slovenski jezik
• Publisher: Kvarkadabra
• Release date: Jan 1, 2024
• ISBN: 9789619329764

Book preview

Sašo Dolenc

Kaj je znanost?

Poročilo o stanju vednosti

v dobi interneta

CIP - Kataložni zapis o publikaciji

Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

001(0.034.2)

113/119(0.034.2)

DOLENC, Sašo, 1973-

   Kaj je znanost? [Elektronski vir] : poročilo o stanju vednosti v dobi interneta / Sašo Dolenc. - Elektronska izd. - El. knjiga. - Ljubljana : Kvarkadabra, društvo za tolmačenje znanosti : Studia humanitatis, 2016

ISBN 978-961-93297-6-4 (Kvarkadabra,epub)

286021376

KAZALO

NASLOVNICA

UVOD

EKONOMIJA VEDNOSTI

Družbeni pomen znanosti

Znanost in tehnologija kot instituciji družbe

KAJ JE UNIVERZA?

Srednjeveški začetki univerze

Humboldtova ideja raziskovalne univerze

Družbeni pomen univerze

PREDMODERNA ZNANOST

Paradigma predmoderne znanosti

Ideal srednjeveške znanosti

Umetnost kot posnemanje zunanje forme

Tehnika v kontekstu predmoderne znanosti

Narava kot stroj

ZAČETKI MODERNE ZNANOSTI

Rojstvo znanosti iz duha magije

Naravna magija

Filozofija narave

Renesančna rehabilitacija tehnike

Zakaj je Cerkev nasprotovala magiji?

ZASLIŠEVANJE NARAVE Z MUČENJEM

Začetki eksperimentalne znanosti

Galileo Galilei in zametki univerzalnega zakona materije

Blaise Pascal in problem reprezentativnosti opazovalca

Isaac Newton in eksperimentalna matematična znanost

Razvoj znanstvene objektivnosti

Iznajdba besede znanstvenik

ZNANOST IN DENAR

Znanstveniki, ki so postali milijonarji

Od svečenika narave do podjetnika

Politična ekonomija znanosti

Tradicionalna delitev na bazično in aplikativno znanost

Pasteurjev kvadrant

VREDNOST ZNANJA

Borzni posli Isaaca Newtona

Obdobja razvoja kapitalizma

Inovativnost kot temelj gospodarske rasti

Kako meriti napredek?

Brez tehnologije ni ekonomije?

Brez znanosti ni podjetništva?

IDEJAM PRIJAZNO OKOLJE

Izmenjava idej kot ključni vzrok napredka

Kako se rojevajo ideje?

Ali nagrajevanje zavira inovativnost?

Kaj je kakovost?

ZNANOST IN RELIGIJA

Darwin in teologija

Slepi urar

Stvarjenje ex nihilo

Knjiga narave postane berljiva

Dobesedno branje Božje knjige

Kateri jezik govori narava?

Bog kot pisatelj in Bog kot urar

Kako je nastalo vesolje?

Antropično načelo

KAJ JE INTERNET?

Rojstvo interneta iz kontrakulture šestdesetih

Spopad hipijevske in podjetniške vizije

Tehnologija delovanja interneta

Nevtralnost interneta

Sterilna in generativna tehnologija

Wikipedija kot moderni korpus znanja

POSTMODERNA KRIZA INSTITUCIJ VEDNOSTI

Lyotardovo poročilo o stanju vednosti

Metapripovedi

Paradigma učinkovitosti

Družba tveganja

Popularna znanost

Strah pred izgubo krhke sedanjosti

STANJE VEDNOSTI

»Notranji zaklad« znanosti

Znanost, univerza, tehnologija in internet

POVZETEK

ABSTRACT

LITERATURA

IMENSKO IN STVARNO KAZALO

Filozofija znanosti je približno tako uporabna za znanstvenike, kot je ornitologija za ptiče.

Richard P. Feynman

UVOD

V knjigi obravnavamo odnos med znanostjo in družbo. Tematike se lotimo prek analize štirih osrednjih družbenih institucij, ki se ukvarjajo z znanjem oziroma vednostjo. Tradicionalnim trem, znanosti, univerzi in tehnologiji, dodamo še internet. Pri vsaki instituciji opredelimo njeno bistvo, ki jo določa in umešča v družbo, in hkrati določimo kriterije, po katerih lahko sodimo, ali posamezna institucija deluje dobro, oziroma ali uspešno izpolnjuje svoje družbeno poslanstvo.

Najprej nas bo zanimalo, kaj sploh je znanost kot institucija družbe. Za izhodišče bomo vzeli preprosto definicijo, po kateri je znanost najučinkovitejši in najzanesljivejši sistem za vrednotenje idej, hipotez in teorij, ki ga pozna človeštvo. Znanost razumemo kot družbeni sistem za vrednotenje znanja, ne glede na njegov izvor, uporabno ali ekonomsko vrednost, ki temelji na javnosti znanja in odprtosti za argumentirano kritiko. Prav vrednotenje (in ne neposredno njegovo ustvarjanje) znanja je po našem prepričanju bistvena družbena vloga znanosti. Družba za svoje delovanje namreč nujno potrebuje zaupanja vredno instanco, ki dolgoročno zanesljivo razmejuje med pravim in zgolj navideznim znanjem. Znanost kot družbena institucija zato deluje dobro, če zna v vsakem trenutku čim bolje razmejevati med zanesljivim in nezanesljivim (pravim in lažnim) znanjem. To opravilo razumemo kot njeno temeljno družbeno poslanstvo in na osnovi tega lahko vrednotimo tudi uspešnost znanosti kot družbene institucije.

Univerzo za razliko od znanosti definiramo kot institucijo družbe, ki skrbi za hierarhijo kompetenc konkretnih posameznikov, da lahko govorijo v imenu posamezne vede. Univerza učinkovito deluje, ko vzdržuje čim zanesljivejšo hierarhijo strokovnosti v posamezni vedi in se hkrati tudi odziva na spremembe, ki jih neprestano povzroča napredek znanja. Univerza tako skrbi predvsem za to, da so tisti, ki se razglašajo za strokovnjake, dejansko strokovni. Če univerza »zaspi« in hierarhija kompetenc posameznih strokovnjakov ni več verodostojna, ne opravlja več svojega družbenega poslanstva. Tako kot družbeni pomen znanosti ni neposredno ustvarjanje novega znanja (posredno seveda je, ker šele znanost podeljuje legitimnost novim teorijam), tudi družbeni pomen univerze ni ustvarjanje novih strokovnjakov (seveda posredno tudi to), ampak skrb za hierarhijo konkretnih posameznikov, da lahko govorijo v imenu določene vede.

Eden od ciljev pričujoče razprave je odgovoriti na pomembno vprašanje, kako vrednotiti znanost in znanstveno delo. O metodah vrednotenja uspešnosti posameznih znanstvenikov se vsi bolj ali manj strinjamo. Boljši je tisti, ki ima čim kakovostnejše in čim bolj citirane objave svojih raziskovalnih dosežkov. Težje vprašanje je, kako vrednotiti uspešnost znanstvenega sistema kot celote oziroma znanosti kot družbene institucije. Hierarhija objav in citiranost razporedi raziskovalce relativno po uspešnosti in vplivnosti znotraj posamezne vede, ne pove pa, ali celo področje znanosti dobro deluje. V nadaljevanju zato odpiramo vprašanja, kot so: Kaj sploh pomeni, da znanost (ali univerza) dobro deluje? Kaj je osrednji družbeni pomen znanosti (in univerze)? Je to produkcija čim več čim kakovostnejših člankov, monografij in patentov?

Naš cilj je postaviti jasne in preproste kriterije, po katerih bi lahko vrednotili znanost in univerzo kot družbeni instituciji, ki sta se razvili ločeno od zgolj ekonomskega sistema vrednotenja prek poslovnega uspeha. Obe instituciji bi se že zdavnaj zlili z ekonomijo, če bi lahko trg učinkovito urejal to, kaj je resnica (znanost) in kateri posameznik je strokovnjak za katero vedo (univerza). Razvili sta se prav iz potrebe, da neki sistem zunaj sistema trga oziroma ponudbe in povpraševanja skrbi za ti dve pomembni družbeni aktivnosti.

V razpravi se poskušamo izogniti tako neoliberalnim pristopom, ki bi tudi področje vednosti urejali zgolj po kriterijih učinkovitosti, po drugi strani pa nas ne zadovolji tudi vztrajanje na abstraktni večvrednosti »znanja« samega na sebi, kot to razglašajo najglasnejši kritiki neoliberalizma. Pri teh vprašanjih poskušamo najti tretjo pot. Ugotoviti želimo, kako bi se dalo za znanost, univerzo in druge družbene institucije znanja določiti njihova »družbena funkcionalna bistva«. Ta bi namreč lahko služila kot kriterij kakovosti delovanja teh institucij.

Avtonomije univerze in znanosti zato ne razumemo na način, da se družba in država nikakor ne smeta vtikati v njuno delo. Znanost in univerza sta avtonomni le, v kolikor uspešno opravljata vsaka svojo družbeno vlogo. Naloga družbe oziroma države pa je, da poskrbi za to, da obe instituciji dejansko ustrezno delujeta in opravljata svoje družbeno poslanstvo.

Pomembna teza naše razprave je, da lahko omenjene institucije ohranjajo oziroma krepijo svojo simbolno moč, legitimnost in avtoriteto kot temeljni družbeni sistemi za proizvodnjo, prenos in vrednotenje znanja samo, če vztrajajo na lastnih notranjih kriterijih odličnosti. Preoblikovanje znanosti in univerze po načelih ekonomije trga ne prinaša želenih učinkov, saj slabi njuno simbolno avtoriteto, ki je njun osrednji »proizvod«. Podobno kot znanost in univerzo obravnavamo tudi instituciji tehnologije in interneta. Tehnologijo bomo opredelili kot družbeni sistem, ki znanje obravnava in vrednoti prek njegove uporabne vrednosti, kot strukturno bistvo interneta pa bomo izpostavili njegovo organiziranje in vrednotenje informacij prek »modrosti množic«.

EKONOMIJA VEDNOSTI

Obe instituciji [znanost in tehnologija] proizvajata znanje. A tehnologija ga obravnava kot zasebno lastnino, medtem ko ga znanost razume kot javno dobrino.¹

Partha Dasgupta

Družbeni pomen znanosti

Ko so 12. marca 2003 pri Svetovni zdravstveni organizaciji (WHO) izdali prvo sporočilo za javnost, da so na Kitajskem, v Hongkongu in Vietnamu opazili več primerov hude oblike zelo nalezljive netipične gripe, so o novi bolezni vedeli zelo malo. Tudi tri dni pozneje, ko so zaradi hitrega širjenja nevarnega dihalnega obolenja priporočili omejitev potovanja z letali, bolezen še ni imela niti imena, kaj šele, da bi bilo znano, kaj jo v resnici povzroča.

Strokovnjaki so najprej sumili, da gre za spremenjen virus gripe, na kar so kazali simptomi bolezni, vendar so laboratorijski testi te domneve ovrgli. Ker so bila pljuča umrlih zelo poškodovana, so se pojavljala ugibanja, da gre morda celo za pljučno kugo, a ker zdravljenje z antibiotiki ni delovalo, so opustili tudi to hipotezo. Kmalu so si bili znanstveniki edini, da je to prva huda bolezen, ki so jo odkrili v enaindvajsetem stoletju.

WHO je nemudoma, ko je postalo jasno, da gre za zelo resno grožnjo človeštvu, zbral ekipo najboljših mikrobiologov, virologov, epidemiologov in kliničnih zdravnikov, ki so se spopadli z novo boleznijo. Enajst vodilnih laboratorijev z vsega sveta je dobilo nalogo, da čim hitreje določijo povzročitelja bolezni in razvijejo zanesljiv diagnostični test. Mrežo laboratorijev so delno vzpostavili po že utečenem modelu globalne mreže za boj proti gripi, le da je tokratna nevarnost zahtevala še hitrejše ukrepanje.

Že v soboto 15. marca 2003 so uradniki WHO po telefonu vzpostavili stik z vodji najboljših laboratorijev za analizo nalezljivih bolezni in jih povabili k sodelovanju v skupnem projektu.² Seznanili so jih s pravili delovanja mednarodnega konzorcija laboratorijev, po katerih so se vsi sodelujoči raziskovalci zavezali, da si bodo vzajemno delili pomembne podatke in informacije, vse z namenom, da čim prej določijo povzročitelja nevarne bolezni. Dogovorili so se, da lahko vsak v javnost posreduje le svoje rezultate, ne pa tudi dognanj drugih laboratorijev, ki so mu v okviru sodelovanja dostopni. Znanstveniki so imeli vsak dan videokonference, na katerih so si izmenjevali mnenja in interpretacije, hkrati pa so pri WHO vzpostavili varovano spletno stran, na kateri so objavljali meritve, protokole, teste in slike, posnete z elektronskimi mikroskopi.

Neposredna izmenjava podatkov in vseh drugih pomembnih informacij med laboratoriji se je izkazala za zelo uspešno. Ob aktivnem sodelovanju prek telekonferenc in izmenjevanju podatkov prek spleta so že v začetku aprila ugotovili, da bolezen povzroča nov virus iz družine koronavirusov, ki ga prej še nikoli niso opazili ne pri ljudeh ne pri živalih. Koronavirusi so praviloma neškodljivi in povzročajo običajne prehlade, novi virus pa je zaradi nekaterih sprememb postal smrtonosen. 12. aprila so znanstveniki že poznali celoten genom virusa in 1. maja so na spletni strani revije Science objavili članek s podrobnim opisom virusa, ki so ga poimenovali sars.

Sočasno z znanstvenimi raziskavami so se proti pandemiji borili tudi klasično, s karanteno vseh obolelih, s čimer jim je uspelo izbruh bolezni do poletja povsem zajeziti. Kljub temu je za sarsom zbolelo 8096 ljudi, od teh jih je 774 umrlo, kar znaša skoraj deset odstotkov. Vendar nas ne bo zanimal medicinski vidik bolezni, pač pa raziskovalni pristop k iskanju njenega povzročitelja. Odziv WHO na grožnjo nevarne nove bolezni leta 2003 je namreč po prepričanju avtorja knjige The Wisdom of Crowds Jamesa Surowieckija dobra ilustracija temeljnih načel, po katerih deluje znanost.³

Znano je, da je eden od ključnih pogojev za kreativnost nekega okolja, da v njem kroži veliko idej. Nove ideje namreč nastajajo s spajanjem in preoblikovanjem že obstoječih, zato so ustvarjalna okolja predvsem tista, v katerih se najrazličnejše ideje uspešno srečujejo in preoblikujejo. Znanost je to osrednje pravilo ustvarjalnosti in napredka prevzela in nadgradila, saj je uspešna tudi zato, ker temelji na načelu, da je lahko znanstvena vednost le javna oziroma vsem dostopna. Osnovno pravilo znanosti je, da je nova ideja del znanstvene vednosti šele, ko se ubrani pred vsemi bistvenimi protiargumenti kritike, ki jo lahko izreče kdorkoli.

V primeru konzorcija laboratorijev, ki je spomladi leta 2003 raziskoval epidemijo sarsa, se je kot ključno za hitro in učinkovito delo izkazalo prav vztrajanje pri popolni transparentnosti in izmenjavi spoznanj med vsemi sodelujočimi. Posamezen laboratorij nikakor ne bi zmogel v tako kratkem času raziskati bolezni in določiti njenega povzročitelja. Ker pa so si laboratoriji vse meritve in pokazatelje možnih vzrokov bolezni neprestano izmenjevali ter o vsaki malenkosti razpravljali prek videokonferenc, so pri raziskavah napredovali bistveno hitreje, kot bi vsak zase. Vsak od sodelujočih je prispeval del k skupnim raziskovalnim naporom. Nekdo je posnel le dobre slike pod elektronskim mikroskopom, a ker jih je takoj delil z vso skupnostjo, so jih drugi preučili in izvedli nove študije, ki so hitro pripeljale do želenega cilja.

Za znanost je na eni strani značilno, da v njej vsaj formalno vsi delujejo enakopravno in enakovredno. Teoretično nima nihče pravice odločati avtoritarno, ampak gre zmeraj zgolj za soočanje argumentov, za katere naj ne bi bilo pomembno, od kod izvirajo. V primeru sodelovanja laboratorijev za nalezljive bolezni se je ta pristop, ki je značilen za moderno znanost, izkazal kot zelo učinkovit. Pomembno je, da WHO ni usmerjal raziskav in posameznikom naročal, kaj naj delajo. Vsakdo je sam naredil tisto, kar se mu je zdelo najpomembnejše za razrešitev problema. Prav tako posameznik ni bil pod pritiskom, da mora prav on prvi odkriti povzročitelja bolezni in se tako zapisati v zgodovino.

Vendar pa je stanje takšnih strogo racionalnih in brezosebnih »subjektov znanosti« težko vzdrževati daljši čas, če ni v zraku kaka višja sila, kot je bil izbruh nevarne pandemije. Pri običajnejših vsakdanjih problemih je treba tudi posameznike v znanosti motivirati. Kot osrednja oblika motivacije posameznikov za delo v znanosti se je tako uveljavil prestiž priznanja prvenstvene vloge, ki jo ima raziskovalec pri posameznem odkritju. A tako stari, kot je znanost, so tudi spori o dejanskem prvenstvu pri posameznih odkritjih. Verjetno najslavnejši spor sega v čas samega začetka moderne znanosti, ko se Newton in Leibniz nista mogla zediniti, da sta oba povsem neodvisno odkrila infinitezimalni račun.

6. marca 1665 so pri britanski Kraljevi družbi izdali prvo številko znanstvene revije Philosophical Transactions. To je bil ključni trenutek v zgodovini znanosti, saj je bil temeljni namen revije nova znanstvena odkritja predstaviti čim širšemu krogu ljudi. Urednik Henry Oldenburg, ki je bil hkrati tudi tajnik Royal Society, je kolege prepričal, naj javno objavljajo svoja odkritja, v zameno pa pridobijo družbeno priznanje, da so nekaj prvi odkrili. Načela, ki jih je Oldenburg vzpostavil kot urednik nove revije, so vključevala javno dostopnost objavljenega znanja in načelo strokovnega pregleda pred objavo (peer-review). Vsak nov članek je namreč poslal v oceno strokovnjakom, ki so imeli pregled nad posameznim področjem raziskav, in šele po njihovi pozitivni recenziji je besedilo sprejel v objavo. Načela znanstvenega poročanja, ki jih je sredi sedemnajstega stoletja vpeljal Oldenburg s sodelavci, veljajo še danes.

Pomen znanosti kot družbene institucije je, da s sistemom popolne odprtosti vsega znanja za argumentirano kritiko skrbi za kar se da zanesljivo sprotno ovrednotenje novih hipotez. Znanost vzpostavi nekakšne kolektivne možgane, ki sproti učinkovito vrednotijo nove ideje in jih spreminjajo v zanesljivo vednost, ki ji lahko zaupamo. Podobno kot znanost ustvarja in vrednoti znanje, univerza ustvarja in vrednoti strokovnjake. Znanost vrednoti ideje, univerza pa vrednoti posameznike, da lahko govorijo s stališča vednosti, za katero imajo »licenco« formalne izobrazbe in strokovnega naziva.

Taka opredelitev obeh ključnih institucij znanja nam hkrati pove tudi, kako naj družba vrednoti njuno uspešnost. Znanost dobro deluje, ko na dolgi rok zanesljivo vrednoti znanje oziroma odgovarja na vprašanja, na katera družba potrebuje odgovore. Podobno univerza učinkovito opravlja svoje družbeno poslanstvo, če so njeni podeljeni nazivi zaupanja vredni. Univerza mora skrbeti, da akademske oziroma strokovne hierarhije nazivov, od diplomanta, inženirja ali doktorja do rednega profesorja, akademika oziroma vrhunskega strokovnjaka, usklajene s piramido kompetenc v posamezni vedi. Če se nazivi in dejanske sposobnosti nosilcev nazivov razhajajo, univerza izgubi svoj družbeni smisel.

Če je naenkrat preveč posameznikov z dejanskimi kompetencami zunaj hierarhije nazivov univerze ali nimajo ustreznega mesta v tej simbolni hierarhiji, univerza izgublja ugled. Podobno tudi znanost zaide v krizo predvsem takrat, ko ne uspe več učinkovito izločati napačnih hipotez in teorij, oziroma zaradi napačnih ocen in vrednotenj izloča pravilne teorije, a tega ne zna dovolj hitro razbrati. Za instituciji univerze in znanosti velja, da se njuna avtoriteta začne hitro krhati, če ne sledita lastnim kriterijem odličnosti.

Znanost in tehnologija kot instituciji družbe

Pri iskanju odgovora na vprašanje o razmerju med znanostjo in znanjem kot tržnim blagom nam bo za izhodišče služila analiza različnih oblik tržnoekonomske oziroma blagovne vrednosti znanja, ki ju je vpeljal britanski ekonomist Partha Dasgupta. Po njegovi definiciji je znanost institucija družbe, ki proizvaja in vrednoti znanje kot skupno, javno dobrino, medtem ko je tehnologija institucija družbe, ki znanje obravnava kot tržno blago oziroma zasebno lastnino. Ob tej definiciji je treba takoj poudariti, da sta za našo civilizacijo obe družbeni instituciji izredno pomembni.

Obe instituciji [znanost in tehnologija] proizvajata znanje. A tehnologija ga obravnava kot zasebno lastnino, medtem ko ga znanost razume kot javno dobrino. […] Po tradicionalnem razlikovanju med znanostjo in tehnologijo, po katerem se prva ukvarja z osnovnimi raziskavami, druga pa z aplikativnimi, ju razlikujemo glede na njune proizvode. Pogled na znanost in tehnologijo kot družbeni instituciji, ki ga sam tu zagovarjam, pa se mi zdi bolj poglobljen, saj pomaga pojasniti, zakaj lahko pričakujemo, da se njuni proizvodi razlikujejo.⁴

Tako znanost kot tehnologija sta družbeni instituciji, ki sta se razvili v času razsvetljenstva in predstavljata temelj moderne evropske civilizacije. Z vzpostavitvijo teh dveh družbenih institucij za proizvodnjo, razširjanje in uporabo znanja se je krog udeležencev procesa ustvarjanja idej razširil iz majhnih krogov družbene elite na širše množice, kar je povzročilo razcvet moderne družbe.

Institucije v tem kontekstu razumemo kot pravila, ki ljudem omogočajo skupno dejavnost.⁵ Ta so lahko zapisana v obliki zakonov in pogodb ali pa gre zgolj