Mistično krščanstvo: Mojstrova notranja učenja

By Yogi Ramacharaka

Zgodba o Jezusu in njegovem nauku je drugačna od dosedanjega načina pripovedovanja.

Če želite v dvanajstih lekcijah skozi spise jogija Ramačarake spoznati revizijo krščanskih dogem skozi oči vzhodne duhovnosti.

Nova razlaga betlehemske zvezde, Marijinega devištva, mladosti Jezusa Kristusa, Kristusove resnične narave ter njegovega križanja in poznejšega vstajenja.

Odkrijte skrite in zasebne nauke, ki jih je Jezus posredoval svojim učencem, s povsem drugačne perspektive.

• Language: Slovenski jezik
• Publisher: Yogi Ramacharaka
• Release date: Aug 27, 2022
• ISBN: 9781005014162

Yogi Ramacharaka

Yogi Ramacharaka is a pseudonym of William Walker Atkinson (1862 – 1932), who was a noted occultist and pioneer of the New Thought Movement. He wrote extensively throughout his lifetime, often using various pseudonyms. He is widely credited with writing The Kybalion and was the founder of the Yogi Publication Society.

Book preview

PREDHODNIK.

Nenavadne govorice so prišle do ušes prebivalcev Jeruzalema in okolice. Poročali so, da se je v spodnji Jordanski dolini in v severni Judejski puščavi pojavil nov prerok, ki je pridigal neverjetne nauke. Njegovi nauki so bili podobni naukom starih prerokov in njegov vzklik »Spokorite se! Pokesajte se! kajti nebeško kraljestvo je blizu« je prebudil čudne spomine na starodavne gospodarje rase in povzročil, da so navadni ljudje začudeno strmeli v vsakega drugi in vladajoči razredi, da se namrščijo in izgledajo resni, ko se omeni ime novega preroka.

Oseba, ki so jo navadni ljudje imenovali prerok, višji pa slepar, je bil znan kot Janez Krstnik in je živel v puščavi, daleč stran.

krajev, ki jih obiskujejo ljudje. Oblečen je bil v neobdelana oblačila tavajočih asketov, njegovo neobdelano ogrinjalo iz kamelje kože je bilo okoli telesa pripeto z neobdelanim usnjenim pasom. Njihova prehrana je bila skromna in elementarna, sestavljena iz regionalnih užitnih kobilic in divjega medu, ki so ga shranile puščavske čebele.

Na videz je bil Janez, ki so ga ljudje imenovali »Krstnik«, visok, suh in surov. Njena koža je bila temno rjava od vetrov in sonca, ki sta jo nezaslišano udarila. Njeni dolgi črni lasje so ji viseli ohlapno okoli ramen, in ko je govorila, se je zavihtela kot levja griva. Njegova brada je bila groba in nestrižena. Njegove oči so se svetile kot vroče oglje in zdelo se je, da so se zažgale v same duše njegovih poslušalcev. Bil je obraz navdušenega redovnika s sporočilom svetu.

Ta divji prerok je bil zelo energičen in njegovi nauki so bili izraženi z najmočnejšimi besedami. V njegovem sporočilu ni bilo takta, politike ali prepričevanja.

Svoje verbalne strele je vrgel naravnost v svojo množico, prav sila in resnost, ki sta izhajali iz njega, pa sta njegove besede napolnili z živahnostjo in magnetizmom, ki je kot električna iskra švignil skozi množico, ljudi podrl z nog in povzročil resnico v njih se dvigne, kot da bi ga povzročil naboj močnega eksploziva. Rekel jim je, da je treba duhovno žito zbrati v skednje, pleve pa požgati kakor v razbeljeni peči; da je treba sekiro položiti pri koreninah dreves, ki niso dobro obrodila. Zares, »Gospodov dan«, ki so ga dolgo obljubljali preroki, je bil pred njegovimi poslušalci in sledilci.

Janez je kmalu zbral sledilce, ljudje so se zgrinjali k njemu iz vse dežele, tudi iz Galileje. Njegovi privrženci so se začeli pogovarjati med seboj in se spraševali, ali ni ta človek res dolgo obljubljeni Mojster, Mesija, ki ga je ves Izrael čakal stoletja. Ta govor, ki je prišel do ušes preroka, je povzročil, da je v svojih govorih odgovoril na vprašanje, rekoč:

Za menoj prihaja močnejši od mene, ki mu nisem vreden odvezati jermena; tisti, ki prihaja za menoj, je močnejši od mene.

In tako je postopoma postalo znano njegovim privržencem in tujcem, ki so se udeleževali njegovih shodov, da je bil ta Janez Krstnik, čeprav je bil mogočen pridigar, le glasnik nekoga, ki je veliko večji od njega, ki mu bo sledil. da je bil predhodnik Mojstra, glede na vzhodnjaške podobe, ki so predstavljale predhodnika velikih dostojanstvenikov, ki tečejo pred vozom svojega gospodarja in glasno kričijo vsem ljudem, zbranim na cesti, naj naredijo prostor bližajočemu se velikemu moški, ki nenehno kriči:

Naredite pot! Naredite pot Gospodu!

In posledično je prišlo do novega vala navdušenja med Janezovimi privrženci, ki se je hitro razširil v okolico, nad to obljubo prihoda Gospoda, Učitelja, morda celo Mesije Judov. In še veliko jih je prišlo k Janezu in z njim pričakovali Mojstrov prihod.

Ta Janez Krstnik se je rodil v hribovju Judeje, skoraj trideset let preden se je prikazal kot prerok. Njegov oče je pripadal duhovniškemu redu ali tempeljski kasti, ki je dosegel visoko starost in je živel s svojo staro ženo v pokoju, stran od hrupa in zmede sveta, v pričakovanju postopnega bližanja tega, kar se bo zgodilo vsi ljudje Podobno. Tedaj se jim je iz starosti nenadejano in nepričakovano oglasil sin, ki je prišel kot znamenje posebne božje naklonjenosti, sin, ki so mu dali ime Johanan, kar v hebrejskem jeziku pomeni »Jehova je usmiljen«.

Vzgojen v hiši svojih staršev, hiši duhovnika, je Juan postal nasičen z vsemi Notranjimi nauki, ki so bili rezervirani za nekaj in skriti pred množicami. Razkrile so se mu skrivnosti kabale, tistega sistema hebrejskega okultizma in mistike, v katerega so bili veliki judejski duhovniki dobro seznanjeni, in okultno izročilo pravi, da je bil posvečen v notranji krog hebrejskih mistikov, ki so ga sestavljali izključno duhovniki. do neke mere in njihovi otroci. Juan je postal okultist in mistik. Ko je deček dosegel starost pubertete, je zapustil hišo svojih staršev in odšel v puščavo, »gledajoč proti vzhodu, od koder prihaja vsa luč«.

Z drugimi besedami, postal je asket, živel je v puščavi, tako kot v Indiji tudi danes mladi moški duhovniškega ali brahmanskega razreda včasih zapustijo svoje domove, se odrečejo razkošnemu življenju in pobegnejo v džunglo, kjer tavajo let kot asketi, ki so nosili eno samo oblačilo, se preživljali z najbolj prvinsko hrano in razvijali svojo duhovno zavest.

Janez je ostal samotar, dokler ni dopolnil približno trideset let, ko je prišel iz puščave, da bi oznanjal »Gospodov prihod« v poslušnosti spodbudi Duha.

Poglejmo, kje je bil in kaj je počel v petnajstih letih svojega življenja v puščavi in skritih krajih Judeje.

Esensko izročilo, ohranjeno med okultisti, navaja, da je Janez, medtem ko je bil asket, absorbiral nauke tiste nenavadne okultne bratovščine, znane kot Eseni, in ko je opravil vajeništvo, je bil sprejet v red kot posvečenec in dosegel svoj višji razredi rezervirani le za tiste z razvito duhovnostjo in močjo.

Rečeno je, da je že kot zgolj otrok zahteval in dokazal svojo pravico do popolne iniciacije v misterije Reda in verjeli so, da je bil reinkarnacija enega od starodavnih hebrejskih prerokov.

ESENI

Eseni so bili starodavna hebrejska okultna bratovščina, ki je obstajala mnogo sto let pred Janezovim časom. Imeli so svoj sedež na vzhodni obali Mrtvega morja, čeprav je njihov vpliv segal po celotni Palestini, njihove asketske brate pa je bilo mogoče najti v vseh puščavah. Zahteve reda so bile zelo stroge, njegovi obredi in ceremonije pa najvišje mistične in okultne stopnje.

Neofit je moral opraviti enoletno predhodno vajeništvo, preden je bil celo delno priznan kot član in brat. Preden je bil sprejet za rednega člana in podaljšal pravico do štipendije, je bilo potrebno dodatno vajeništvo še dve leti. Za nadaljnje napredovanje je bil potreben dodaten čas, pa tudi čas sam po sebi ni dajal pravice do določenih visokih ocen, zahteve so bile, da je treba najprej pokazati dejansko znanje, moč in dosežke. Kot v vseh resničnih okultnih redih mora kandidat izdelati lastno odrešitev, niti denar niti vpliv nimata nobene teže.

Popolna poslušnost pravilom reda; absolutna revščina materialnih dobrin; absolutna spolna vzdržnost: to so bili pogoji članstva, ki so jih morali upoštevati tako Neofit kot Iniciat kot tudi Mojster visoke stopnje. Ko se tega zavedamo, si lahko predstavljamo, kakšen gnus so Janeza navdihnila Salomina ljubezenska nagovarjanja, zaradi katerih je izgubil življenje, namesto da bi prelomil zaobljube svojega Reda, kot je tako osupljivo prikazano v gledaliških predstavah sodobnega časa.

Eden od obredov Esenov je bil krst (dobesedno potopitev v vodo), ki je bil podeljen kandidatom z ustrezno slovesnostjo in obredi. Mistični pomen obreda, ki ga razumejo vsi člani Skritih redov, še danes, je bil del rituala, ki so ga izpeljali Eseni, sam obred pa je bil značilnost njihovega Reda. Izvajanje tega obreda s strani Janeza Krstnika v njegovi službi in njegovo kasnejše sprejetje s strani krščanske Cerkve kot posebnega obreda, na katerega opomin in nadomestek opozarja današnje »kropljenje otrok«, tvori jasno povezavo med esenov in sodobnega krščanstva ter slednjemu trdno vtisne pečat mistike in okultizma, kar si splošna javnost ne želi priznati v svojem nevednem nerazumevanju in materialističnih težnjah.

Eseni so verjeli in učili nauk o reinkarnaciji; imanenca Boga; in mnoge druge skrite resnice, katerih sledovi se nenehno pojavljajo v krščanskih naukih, kot bomo videli, ko bomo nadaljevali skozi te lekcije.

Preko svojega vzvišenega brata Janeza Krstnika je red prenesel svoj nauk na zgodnjo krščansko cerkev in se tako trajno vcepil v novo versko rast, ki je na novo nastajala na prizorišču.

In presajene veje so še vedno tam!

Seveda resnično zgodbo o resnični povezavi med Eseni in krščanstvom najdemo samo v izročilih Esenov in drugih starodavnih mističnih redov, od katerih jih veliko ni bilo nikoli natisnjenih, temveč so se prenašale od učitelja do učenca. leta. stoletja do danes med okultnimi bratovščinami. Toda da bi študentu pokazali, da ne postavljamo trditev, ki jih ni mogoče dokazati z dokazi, ki so mu na voljo, bi ga napotili na katero koli standardno referenčno delo na to temo. Na primer, če se sklicujete na članek »Nove mednarodne enciklopedije« (zvezek VII, stran 217) o »Esenih«, boste prebrali naslednje besede:

»Zanimivo vprašanje je, koliko krščanstvo dolguje esenizmu.

Zdi se, da je bil prostor za stik med Janezom Krstnikom in tem

Bratstvo. Svoj čas priprav je preživel v puščavi blizu

Mrtvo morje; njegovo pridiganje pravičnosti do Boga in pravičnosti do

sosed se je strinjal z esenizmom; medtem ko je bilo njegovo vztrajanje pri krstu v skladu z esenskim poudarkom na ilustracijah.

Isti članek vsebuje izjavo, da je Esensko bratstvo učilo določen zabaven pogled glede izvora, sedanjega stanja in prihodnje usode duše, ki je veljala za že obstoječo, saj je ujeta v telo kot v zaporu itd.

Janez je zapustil puščavo, ko je dopolnil približno trideset let, in začel svoje ministrsko delo, ki je trajalo več let do njegove smrti v Herodovih rokah. Okoli sebe je zbral številno in navdušeno spremstvo, začenši z najnižjimi sloji in kasneje zajel številne višje družbene sloje.

Svoje naprednejše privržence je oblikoval v skupino učencev s predpisanimi pravili glede posta, bogoslužja, obredov, obredov itd., pri čemer je natančno sledil vzorcu tistih, ki so jim bili naklonjeni Eseni. Ta organizacija je delovala vse do Janezove smrti, ko se je združila z Jezusovimi sledilci in močno vplivala na zgodnjo krščansko cerkev.

Kot smo rekli, je bila ena glavnih zahtev, ki jih je zahteval od vseh svojih privržencev, »krst«, esenski obred, iz katerega je izpeljal svoje družinsko ime »Krstnik«. Vendar se je treba spomniti, da je bil za Janeza ta obred simboličen, mističen in izjemno sveti obred, ki je imel globoko skrit pomen, ki ga mnogi njegovi spreobrnjenci niso zaznali in so se mu podredili v žaru verskih čustev ter naivno menili, da to kot nek magični obred, ki je spral greh iz njihovih duš, kot je spral umazanijo z njihovih teles, prepričanje, ki se zdi, da je še vedno naklonjeno množici.

Janez je marljivo delal na svojem poslanstvu in »baptisti« ali »privrženci johnistov«, kot so jih imenovali, so se hitro povečali. Njihova srečanja so bila dogodki velikega pomena za tisoče ljudi, ki so se zbrali iz cele Palestine, da bi videli in slišali puščavskega preroka, Esena, ki je prišel iz upokojitve.

Njihova srečanja so pogosto spremljali presenetljivi dogodki, nenadna spreobrnjenja, vizije, transi itd., mnogi pa so razvili nenavadne moči in sposobnosti. Toda nekega dne je prišlo do srečanja, ki je postalo svetovno znano. To je bil dan, ko je k Janezu Krstniku prišel MOJSTER, katerega prihod je Janez pogosto napovedoval in obljubljal. JEZUS KRISTUS se je pojavil na prizorišču in se soočil s svojim predhodnikom.

Izročila pravijo, da je Jezus prišel nenapovedan in da ga Janez in drhal niso prepoznali. Ni se zavedal narave in stopnje svojega gosta in prosilca za krst. Čeprav sta bila bratranca, se nista videla že od otroštva in Janez sprva ni prepoznal Jezusa. Izročila mističnih redov nadalje navajajo, da je Jezus nato dal Janezu različna znamenja okultnih bratovščin, ki sta jim oba pripadala, pri čemer sta delovala iz skupnih znamenj, dokler ni Jezus opravil stopnje, ki je Janez ni dosegel, čeprav je bil ugleden Esen visoke stopnje. .

Potem je Juan videl, da oseba pred njim ni bila navaden prosilec za krst, ampak je bil namesto tega mistični adept najvišje stopnje in mojster okultizma, boljši od njega po rangu in razvoju.

Ko je Juan to videl, je Jezusa posvaril, rekoč, da ni primerno ali v skladu z navadami bratovščin, da podrejeni krstijo nadrejene. Nova zaveza ta dogodek beleži s temi besedami:

»Toda Janez je to prepovedal, rekoč: jaz se moram krstiti pri tebi, ti pa prideš k meni?« (Matej 3:14).

Toda Jezus je vztrajal, da Janez izvede obred nad njim, ker je želel iti skozi obred, da bi nanj položil svoj pečat odobritve in pokazal, da se ima za osebo, med ljudmi, pridi k njemu. življenja.

Tako v okultnih tradicijah kot v novozavezni pripovedi trdijo, da je bil ob krstu mistični dogodek, Božji Duh se je spustil kot golob in počival na njem, in glas iz nebes, ki je rekel: To je moj ljubljeni Sin, v katerem sem zelo zadovoljen.

In s temi besedami je bilo izpolnjeno poslanstvo Janeza Krstnika kot »predhodnika Mojstra«.

Videti je bilo, da se je mojster lotil svojega dela.

UČITELJICA.

In zdaj se vrnimo nazaj na strani Knjige časa, v obdobje približno trideset let, preden so se zgoraj omenjeni dogodki zgodili. Obrnimo pogled na dogodke okrog Jezusovega rojstva, da bomo lahko izsledili mistične in okultne sile, ki so delovale od začetka krščanstva. V teh tridesetih letih so se zgodili dogodki največjega pomena.

Začnimo mistično pripoved o Jezusu Kristusu, kot jo je Neofitu vsakega okultnega reda pripovedoval mojster inštruktor, s pripovedjo o dogodku, ki je bil pred njegovim rojstvom več kot eno leto.

V Mateju 2:1-2 je povezano naslednje:

»Ko se je Jezus rodil v Betlehemu v Judeji, v dneh kralja Heroda, so prišli modri z vzhoda v Jeruzalem in rekli: Kje je judovski kralj, ki se je rodil? Kajti njegovo zvezdo smo videli v vzhodu in prišli so ga častit."

S temi preprostimi besedami je ubeseden dogodek, ki, izražen v veliko obsežnejši pripovedi, tvori pomemben del ezoteričnih naukov mističnih bratovščin in okultnih redov vzhoda, in ki ga poznajo tudi člani pridruženih tajnih redov. zahodnega sveta..

Zgodba o ČAROVNIKIH je vpeta v izročila vzhodnih mistikov in tukaj vam bomo podali kratek povzetek zgodbe, kot jo je povedal Hierofant Neofitu, Guru Cheli.

Da bi razumeli zgodbo, morate vedeti, kdo so bili ti »modreci z Vzhoda« – magi. In tega vas bodo zdaj naučili.

MODRI ALI MODRI KRALJI.

Prevajalci Nove zaveze so besede, ki od daleč označujejo te obiskovalce, prevedli kot modreci z vzhoda, toda v izvirni grščini je Matej uporabil besede modreci, kot je razvidno iz sklicevanja na grške različice izvirnike ali revidirani prevod, ki navaja grški izraz v opombi.

Vsaka vodilna enciklopedija bo to izjavo potrdila. Izraz magi je bila natančna Matejeva izjava v izvirni grščini, v kateri je bil napisan evangelij, izraz magi pa izvira iz angleških prevajalcev. Med biblijskimi učenjaki o tem vprašanju ni prav nobenega spora, čeprav širša javnost ne pozna povezave, niti ne identificira magov z vzhodnimi magi.

Beseda magi prihaja v angleški jezik neposredno iz grščine, ta pa jo je postopoma prevzela iz perzijskih, kaldejskih, medijskih in asirskih jezikov.

Dobesedno pomeni čudežni delavec in se je nanašal na člane okultnih duhovniških redov Perzije, Medije in Kaldeje, ki so bili mistični adepti in mojstri okultizma. Starodavna zgodovina je polna omemb tega moškega telesa. Stoletja so bili varuhi okultnega znanja sveta in neprecenljivi zakladi notranjih naukov, ki jih ima današnja rasa, so prišli skozi roke teh mož, čarovnikov, ki so negovali sveti ogenj mistike in kurili plamen. Ko pomislimo na njegovo nalogo, se spomnimo besed Edwarda Carpenterja, pesnika, ki poje:

O, naj se plamen ne ugasne! Negovani, vek za vekom v njihovih temnih votlinah, v svojih svetih templjih negovani. Hranijo jih čisti služabniki ljubezni, naj plamen ne ugasne.

Naziv Magi je bil v tistih starodavnih časih zelo cenjen, vendar je v zadnjem času postal na slabem glasu zaradi vse pogostejše uporabe kot poimenovanja za praktikante črne magije ali zlobnih čarovnikov ali čarovnikov. tistih dni. Toda kot je neki pisec resnično rekel v New International Encyclopedia (zvezek XII, stran 674):

»Izraz uporablja v pravem pomenu Matej (2,1) med modrimi možmi, ki so prišli z Vzhoda v Jeruzalem, da bi častili Kristusa. Treba je opozoriti na pomen tega dogodka, ker je bil mesijanski nauk starodaven in uveljavljen v zoroastrizmu."

Isti članek pravi o magih: ...verjeli so v vstajenje, posmrtno življenje in prihod odrešenika.

Da bi razumeli naravo čarovnikov v zvezi z njihovim okultnim čudežnim delom, se moramo obrniti na slovarje, kjer bomo videli, da beseda magija izhaja iz naslova čarovniki; beseda čarovnik je bila prvotno čarovnik, kar pomeni eden od čarovnikov.

Webster definira besedo Magic na naslednji način:

Okultna modrost, ki naj bi jo imeli čarovniki; v zvezi s skritimi močmi narave; obvladovanje skrivnih sil narave itd.

Izjavljam vam, da so bili ti čarovniki, čarovniki, ki so prišli častit Deteta Jezusa, pravzaprav predstavniki velikih mističnih bratovščin in okultnih redov Vzhoda: Adepti, Mojstri, Hierofanti!

In tako najdemo okultne in mistične »čudežne« delavce«—visoke brate velikih vzhodnih lož mističnega okultizma, ki se pojavijo na samem začetku zgodovine krščanstva, kar kaže na njihovo močno zanimanje za smrtno rojstvo veliki Mojster, čigar prihod so dolgo pričakovali – Mojster mojstrov!, in vsi okultisti in mistiki najdejo zadovoljstvo in pravičen ponos v dejstvu, da je prvo priznanje Božanske narave tega človeškega otroka prišlo od teh čarovnikov z Vzhoda, z